Sem Korina, stara sem 20 let in prihajam iz Maribora. Z rakom sem se srečala kar hitro, v bistvu takrat ko še sama nisem vedela kaj pomeni imeti raka.  Ko sem bila stara 9 let sem se poslovila od najboljšega atija na tem planetu. Umrl je z rakom, najprej se je začel na črevesju, kasneje se je razširil po celem telesu. Tega obdobja se ne spominjam rada, še manj pa rada govorim o tem. Rajši se spominjam stvari, ki sva jih z atijem delala skupaj, stvari, ki smo jih delali vsi skupaj kot družina. Moj ati je bil ribič, skoraj vsak vikend sta z stricem lovila ribe.. in zdaj ko sem starejša ugotavljam, da si je na ta način verjetno hotel malo oddahnit od mene, brata in tudi mami. Njegov vzdevek zame je bil črvek. No, zato sem si tudi mesec nazaj tetovirala črva. Pod črvom pa je napisana beseda fighter.. zato ker vem, da to sem.  Pri meni se je vse začelo pri hudih bolečinah v kolkih, ki smo jih najprej pripisovali intenzivnim in napornim treningom hip hopa v katerem sem tudi tekmovala. Aprila 2018 so mi postavili diagnozo - akutna limfoblastna levkemija. Moja prva misel ob njej je bila "eh sej bom parkrat ležala tukaj na kemoterapijah pa bo vse okej", no ni bilo ravno tako. Čakalo me je 6 mesecev kemoterapij, ki so se potem podaljšali na 8 mesecev, imela sem 6 obsevanj in transplantacijo kostnega mozga od nesorodnega darovalca. Najhujši del celotnega zdravljenja je bila izguba kilogramov. Nikoli jih nisem imela veliko zaradi genov in hitrega metabolizma. Zdravljenje sem začela s 43kg, to je največ kg ki sem jih kadarkoli imela. Med zdravljenjem sem shujšala za kar 7kg torej to pomeni, da sem imela 36kg. S kilogrami se borim še danes iz dneva v dan...trenutno imam 42kg na katere sem presneto ponosna, ker sem za njih res trdo delala. Nujno je da omenim še dve osebi. Mojo mami, ki je tudi velik borec... prejšnje leto je bila bitko z rakom in jo je uspešno zmagala. Moja mami je za mene največji vzor in moja največja podpora. Moja mami je definicija superwoman. Drugi pa je moj brat Patrik. Najlepša stvar, ki se je spomnim iz obdobja zdravljenja je ta, ko si je za mene pobril glavo in takrat sem se začela zavedat, da je on oseba na katero se lahko vedno zanesem...za to mu bom vedno hvaležna. Niti ne znam si predstavljat kako je v njegovi koži. Gledat ljudi, ki so ti najbližje kako gredo skozi isto bitko, medtem pa si ti nemočen.  Ob vseh vzponih in hudih padcih, ki sem jih dala skozi skupaj z družino, vsi ostajamo nasmejani in pozitivni. Hvaležni za vsak dan, ki nam je dan.  Hvala tudi, da dovolite, da košček svojega sveta delimo z vami.

• 

  2023