Sem Pika, stara sem 17 let in prihajam iz Mokronoga. Pri 16 letih sem zbolela za akutno limfoblastno levkemijo. V času pred boleznijo sem obiskovala prvi letnik tehniške gimnazije v Novem mestu in se ukvarjala z glasbo. Za diagnozo sem izvedela po obisku urgence, zaradi bolečin v kolenu in seveda nisem pričakovala diagnoze, ki sem jo dobila. Bolečino je spremljala tudi visoka vročina in oslabelost. Takoj po postavljeni diagnozi so me napotili v Ljubljano na Pediatrično kliniko, kjer sem bila sprejeta v tretje nadstropje, na oddelek za hematologijo in onkologijo – v tem momentu je vse postalo resnično. Od momenta, ko sem se zavedala svoje situacije sem seveda bila prestrašena, saj nisem vedela kaj pričakovati. Bila pa sem tudi odločena, da bom bolezen premagala, končala letnik ter šolo nadaljevala dokaj normalno in ostala pozitivna, ne glede na vse. Na to, kar me je čakalo med terapijami, me ne bi moglo pripraviti nič in nihče. Vmes so se pojavile številne komplikacije, kot so epileptični napadi, drastično izgubljanje teže kar je vodilo do vstavitve sonde, kolaps, razjede po sluznici in še veliko več. Po sedmih mesecih sem z intenzivnim zdravljenjem končala, a boja še ni bilo konec, saj sem božične praznike vseeno preživela v bolnišnici, zaradi padca odpornosti – herpes zoster. Trenutno še vedno jemljem vzdrževalne terapije in se spopadam z določenimi posledicami, a najhuje je za mano. Izkušnja je bila res grozna, a v vsem slabem lahko najdeš nekaj dobrega. Spoznala sem ogromno novih ljudi, z družino smo si bližje kot kadarkoli in naučila sem se ceniti vse, kar imam v momentu. Do tega pa sem prišla z malimi zmagami, ki so vodile do večje.