Moje ime je Sara, stara sem 16 let. Pri komaj 13 letih sem zbolela z rakom nadledvične žleze. Zdravljenje je bilo zelo naporno in dolgotrajno. Pred boleznijo sem 7 let aktivno igrala rokomet, ki mi je pomenil veliko, saj je predstavljal velik del mojega življenja. Med zdravljenjem, ko mi je bilo težko, mi je misel na ponovno vrnitev k rokometu dala nove moči v tekmi z največjim nasprotnikom do sedaj. V pomoč in podporo mi je cel čas stala ob strani moja vzornica in takratna kapetanka Krimove ekipe Polona Barič ter nekdanja najboljša evropska rokometašica in moja prva trenerka Deja Doler Ivanovič. Polona me je velikokrat obiskala v bolnišnici in mi vedno dajala spodbudne besede ter upanje na ponovno vrnitev na rokometno igrišče. Dejin obisk in njene spodbudne besede so se mi za vedno vtisnile v spomin, poleg tega pa mi je vedno prinesla nekaj, kar me je spomnilo na šport, ki mi je še zdaj pri srcu. Med ostale moje navijače spadajo seveda moja dva največja oboževalca in podpornika moja starša in moj takratni trener Peter Terčič, ki mi je med zdravljenjem povedal nekaj, kar si bom zapomnila za vse življenje in sicer: » Sara, sedaj igraš najpomembnejšo tekmo v življenju in ko se pozdraviš bo to tvoj največji gol življenja.« Iz srca hvala vsem, ki ste verjeli vame in mi pomagali odigrati to mojo tekmo z zmagovalnim rezultatom. In tako danes to pišem (čeprav je zame to kar velik izziv, saj imam težave še z disleksijo) polna zdravja in motivacije tako v športu kot v življenju…

• 

  2023