“Fizično sem padala, notranje sem rasla.”

Z rakom sem se prvič srečala pri devetih letih, ko sem zaradi njega izgubila svojega očeta. Bolezen se je začela na črevesju in se hitro razširila. Čeprav sem bila še otrok in nisem povsem razumela, kaj rak sploh pomeni, me je ta izguba globoko zaznamovala. Najbolj se spominjam skupnih trenutkov, družinskih izletov, ribiških dni in njegove topline. Ati mi je rekel “črvek”, in ta vzdevek zdaj nosim na svoji koži, kot tetovažo nad napisom fighter.

Leta 2018 sem za rakom zbolela tudi sama. Močne bolečine v kolkih so najprej pripisovali napornim treningom plesa, s katerim sem se ukvarjala tekmovalno. A izkazalo se je, da gre za nekaj veliko bolj resnega, diagnosticirali so mi akutno limfoblastno levkemijo. Začelo se je dolgo zdravljenje: šest mesecev kemoterapij, obsevanja in nato presaditev kostnega mozga od nesorodnega darovalca. Zdravljenje je trajalo več kot leto dni. Eden najtežjih delov zame je bila izguba telesne teže, nikoli nisem imela veliko kilogramov, zato je bil vsak gram, ki sem ga izgubila, boleč. Borba z lastnim telesom še danes ni povsem končana. A v vsem tem nisem bila sama. Ob meni je bila moja mama Manica, ki je kasneje tudi sama zbolela in kar dvakrat uspešno premagala raka. Bila je moj steber in dokaz, da se da. In moj brat Patrik, ko si je v znak podpore pobril glavo, sem vedela, da lahko vedno računam nanj. Družina me je držala pokonci.

Ravno bolezen pa mi je pokazala tudi nekaj lepega, svojo strast. Ko sem zaradi zdravljenja izgubila obrvi in trepalnice, sem jih začela risati in lepiti. Tam, kjer naj bi bile, sem ustvarjala novo podobo sebe. Tako sem odkrila ljubezen do ličenja. Danes sem po poklicu diplomirana kozmetičarka in vizažistka. Ličenje je postalo moj izraz moči, ustvarjalnosti in tudi samozavesti.

Zdravljenje je pustilo posledice. Moja kondicija je dolgo časa ostala šibka, kar me je frustriralo. A sem si rekla: dovolj. Začela sem teči, počasi, vztrajno. Tek mi je dal občutek moči, ki sem jo poznala iz časa borbe z boleznijo. Danes je tek moj izhod, moj prostor, kjer premikam meje. Iz bolezni sem vzela največ, kar sem lahko. Na tem temelju je zrasel Inštitut Zlata pentljica. Prostor, kjer se združujemo tisti, ki vemo, kako pomembna je podpora, razumevanje in pripadnost. Sama sem v njem poslovna sekretarka in članica strokovnega sveta. Skrbim za organizacijo dogodkov, pripravo objav, grafične vsebine in komunikacijo na družbenih omrežjih. Moje delo ni le služba, je srčna zgodba, ki jo pišem skupaj z drugimi, ki verjamejo, da upanje obstaja. Želim biti glas tistih, ki se borijo, in dokaz, da tudi po najtežjih trenutkih lahko zraste nekaj močnega, svetlega in iskrenega.