Z rakom sem se prvič srečala pri devetih letih, ko sem zaradi njega izgubila očeta. Bolezen se je začela na črevesju in se hitro razširila. Čeprav sem bila še otrok in nisem povsem razumela, kaj rak pomeni, me je ta izguba globoko zaznamovala. Najbolj se spominjam skupnih trenutkov, družinskih izletov, ribiških dni in njegove topline. Ati me je klical »črvek« in ta vzdevek zdaj nosim na svoji koži kot tetovažo, kot spomin na najino vez in mojo vztrajnost.

Leta 2018 sem za rakom zbolela tudi sama. Močne bolečine v kolkih so najprej pripisovali napornim treningom plesa, s katerim sem se ukvarjala tekmovalno. A izkazalo se je, da gre za nekaj veliko resnejšega: diagnosticirali so mi akutno limfoblastno levkemijo. Začelo se je dolgo zdravljenje s šestmesečnimi kemoterapijami, obsevanji in nato presaditvijo kostnega mozga nesorodnega darovalca. Celoten proces je trajal več kot leto dni. Eden najtežjih delov zame je bila izguba telesne teže; nikoli nisem imela veliko kilogramov, zato je bil vsak izgubljen gram boleč. Preizkušnja z lastnim telesom še danes ni povsem končana, a v vsem tem nisem bila sama.

Ob meni je bila moja mama Manica, ki je kasneje tudi sama zbolela in kar dvakrat uspešno premagala raka. Bila je moj steber in dokaz, da zmoremo. Tudi moj brat Patrik mi je stal ob strani; ko si je v znak podpore pobril glavo, sem vedela, da lahko vedno računam nanj. Družina me je držala pokonci.

Ravno bolezen pa mi je odkrila tudi novo strast. Ko sem zaradi zdravljenja izgubila obrvi in trepalnice, sem jih začela risati in lepiti. Tam, kjer naj bi bile, sem ustvarjala novo podobo sebe. Tako sem odkrila ljubezen do ličenja. Danes sem diplomirana kozmetičarka in vizažistka. Ličenje je postalo moj izraz moči, ustvarjalnosti in samozavesti.

Zdravljenje je pustilo posledice. Moja kondicija je bila dolgo šibka, kar me je hudo obremenjevalo. A sem si rekla: dovolj. Začela sem teči – počasi, a vztrajno. Tek mi je dal občutek moči, ki sem jo prej črpala iz soočanja z boleznijo. Danes je tek moj izhod, prostor, kjer premikam lastne meje. Iz svoje izkušnje sem vzela največ, kar sem lahko, in na tem temelju je zrasel Inštitut Zlata pentljica. To je prostor, kjer se združujemo tisti, ki vemo, kako pomembna sta podpora in pripadnost.

V inštitutu delujem kot poslovna sekretarka in članica strokovnega sveta. Skrbim za organizacijo dogodkov, pripravo objav, grafične vsebine in komunikacijo na družbenih omrežjih. Moje delo ni le služba, je srčna zgodba, ki jo pišem skupaj z drugimi, ki verjamemo v upanje. Želim biti glas vseh, ki se soočajo z diagnozo, in dokaz, da lahko tudi po najtežjih trenutkih zraste nekaj močnega, svetlega in iskrenega.