” Življenje nam ponuja cel kup trenutkov. Slabe uporabi za premislek in rast, v dobrih pa uživaj kot v prečudovitih razgledih. Bodi ponosen na vsakega izmed njih!”

Sem Tina. Moja pot z rakom se je začela zelo zgodaj, pri letu in pol. Po padcu in nenavadnih simptomih me je mama, ki je zaupala svojemu občutku, odpeljala k zdravniku. V bolnišnici so ob punkciji odkrili kri namesto gnoja, diagnosticirali so mi teratom v mali medenici.

Zdravljenje se je začelo s kemoterapijami, sledile so tudi visokodozne, ki so močno načele moje telo, poleg las so mi izpadle obrvi, trepalnice, uničen je bil velik del črevesja. Sledila je zahtevna operacija, pri kateri so odstranili tumor, trtico in del križnice. Zdravniki niso vedeli, ali bom preživela. Niso pa vedeli, koliko moči je v meni. Po operaciji so nastopili zapleti, več resekcij črevesja, stoma, ki ni zdržala, in kasneje parenteralna prehrana preko katetra, speljanega v srce. Ta način hranjenja me spremlja še danes. Ker je kateter neposredno povezan s krvnim obtokom, sem zelo izpostavljena sepsam. Ena od njih je povzročila odpoved skoraj vseh organov. Preživela sem, a sem se morala ponovno naučiti sedeti, govoriti, hoditi, jesti.

Zaradi številnih abscesov, kroničnih bolečin in zapletov sem dolga obdobja preživela z zdravili proti bolečinam, tudi z morfijem. Ko je bilo vsega preveč, sem se odločila za stalno stomo, ki sem jo poimenovala Lady. Kljub vsemu se ne predajam, danes hodim z berglami, a življenje še vedno zajemam s polnimi pljuči. Ob meni stojijo ljudje, ki jih imam najraje, družina, prijatelji, zdravniki, medicinske sestre in soborci iz Inštituta Zlata Pentljica. So moja druga družina. Z njimi življenje ni vedno lahko, je pa bogato. Hvaležna sem, da me razumejo že s pogledom in da me ne zapustijo, ko je najtežje. Skupaj hodimo naprej, skozi bolečino, a tudi skozi svetlobo.