“Življenje ti lahko vzame del telesa, ne more ti pa vzeti poguma, vztrajnosti in moči. “

Moje ime je Tomi in pri 18 letih sem izvedel, da imam osteogeni sarkom, redko in agresivno obliko raka na kosti. Zaradi neugodne lege tumorja sem se moral odločiti med tem, ali obdržati nogo ali jo izgubiti. Po tehtnem razmisleku sem sprejel odločitev za amputacijo. Nikoli je nisem obžaloval. Pravzaprav je prav ta odločitev postala prelomnica, ki mi je odprla pot v novo, še bolj polno življenje.

Zdravljenje je bilo dolgo in naporno, poleg amputacije sem prestal več kemoterapij in operacijo na pljučih, kjer so mi odstranili dve metastazi. Diagnoza te sesuje, še posebej na začetku. Življenje ti kar naenkrat pove, da ni vedno postlano z rožicami. A hitro sem si rekel: »Tomi, zberi se in se začni boriti! Ja kdo pa se bo, če ne jaz?« Že takrat sem bil po naravi zelo pozitiven in sem se trudil, da me bolezen ne zlomi. Ogromno mi je pomenila podpora družine in nekaj res iskrenih prijateljev, ki so mi stali ob strani. Kljub izgubi noge sem ostal športno aktiven, še danes kolesarim, igram nogomet, treniram para-badminton, tečem, smučam in igram odbojko, tako sede kot stoje. Bil sem tudi član slovenske reprezentance v odbojki sede. Nikoli nisem skrival svojega telesa, ne moti me, kako izgledam. Sem to, kar sem.

Danes vodim Inštitut Zlata Pentljica, organizacijo, ki se posveča otrokom in mladostnikom z rakom ter njihovim družinam. Moja lastna izkušnja z boleznijo me je oblikovala v srčnega, predanega in neomajnega človeka, ki si prizadeva ustvarjati varno in spodbudno okolje za tiste, ki se soočajo z enako zahtevno potjo, kot sem se sam. Verjamem, da so največje meje tiste, ki si jih postavimo sami. Moje vodilo je, da tudi najtežje življenjske izkušnje lahko postanejo temelj za nekaj dobrega. In če lahko s svojo zgodbo, optimizmom in iskrenim čutom za sočloveka komu pomagam, je to največje darilo, ki ga lahko dam.