Moje ime je Tomi in pri 18 letih sem izvedel, da imam osteogeni sarkom – redko in agresivno obliko kostnega raka. Zaradi neugodne lege tumorja sem se moral odločiti: obdržati nogo ali jo izgubiti. Po tehtnem razmisleku sem sprejel odločitev za amputacijo. Nikoli je nisem obžaloval. Pravzaprav je postala prelomnica, ki mi je odprla pot v novo, še bolj polno življenje.

Zdravljenje je bilo dolgo in naporno. Poleg amputacije sem prestal več ciklov kemoterapij in operacijo na pljučih, kjer so mi odstranili dve metastazi. Diagnoza te sesuje, še posebej na začetku. Življenje ti nenadoma pokaže, da ni vedno postlano z rožicami. A hitro sem si rekel: »Tomi, zberi se in začni stopati naprej! Kdo bo, če ne ti?« Že takrat sem bil po naravi zelo pozitiven in sem se trudil, da me bolezen ne zlomi. Ogromno mi je pomenila podpora družine in nekaj res iskrenih prijateljev, ki so mi vztrajno stali ob strani.

Kljub izgubi noge sem ostal športno aktiven; še danes kolesarim, igram nogomet, treniram parabadminton, tečem, smučam in igram odbojko – tako sede kot stoje. Bil sem tudi član slovenske reprezentance v odbojki sede. Nikoli niso skrival svojega telesa in ne obremenjujem se s svojim videzom. Sem to, kar sem.

Danes vodim Inštitut Zlata pentljica, organizacijo, ki se posveča otrokom in mladostnikom z rakom ter njihovim družinam. Lastna izkušnja me je oblikovala v srčnega, predanega in neomajnega človeka, ki si prizadeva ustvarjati varno in spodbudno okolje za tiste, ki hodijo po podobno zahtevni poti. Verjamem, da so največje meje tiste, ki si jih postavimo sami. Moje vodilo je, da tudi najtežje življenjske izkušnje lahko postanejo temelj za nekaj dobrega. Če lahko s svojo zgodbo, optimizmom in iskrenim čutom za sočloveka komu pomagam, je to največje darilo, ki ga lahko dam.