Sem Kaja. Rokomet treniram že od drugega razreda, obiskovala sem tudi športni razred, kjer je bila žoga moje glavno vodilo. Šport je bil od nekdaj moje življenje. Nato pa so se stvari nepričakovano obrnile. Pojavili so se hudi trebušni krči, bruhanje in hitra izguba telesne teže – v nekaj mesecih sem izgubila 15 kilogramov. Bila sem pogosta obiskovalka Pediatrične klinike, a številne preiskave sprva niso dale odgovorov. Ker niso našli fizičnega vzroka, so me napotili k psihologinji in začela sem že verjeti, da so moje težave morda res le odraz psihične stiske.

Preobrat se je zgodil ob vnetju slepiča. Med operacijo so zdravniki opazili spremembo na črevesju, ki je bila kasneje potrjena kot ne-Hodgkinov limfom. Takoj so me premestili na Hemato-onkološki oddelek, kjer sem začela s kemoterapijami. Te so bile naporne – težje, kot sem si sploh lahko predstavljala. A odločila sem se, da bom ohranila optimizem, kolikor bo le mogoče. Ta naravnanost mi je pomagala, da sem zdravljenje zaključila brez večjih zapletov.

Danes sem spet na igrišču, treniram rokomet in redno hodim na kontrole. Bolnišnica zame ni le boleč spomin; tam sem spoznala moč zdravniškega poklica, ki me je tako navdušil, da sem se vpisala na študij medicine. Moja izkušnja mi je dala nov pogled na svet in novo pot, po kateri zdaj stopam z odločnostjo in hvaležnostjo.