• +386 1 510 6455

  • Dražgoška 14, 1000 Ljubljana, Slovenija

loveicon

Moja zgodba

Sem Hana Hafner. Stara sem dvanajst let in hodim v sedmi razred osnovne šole. Prvi opazni znaki bolezni so se pojavili ko smo se odpravljali na počitnice v Francijo. Tik pred mejo z Francijo sem dobila hud glavobol, motila sta me zvok in svetloba, nato pa sem še bruhala in bila samo na pol prisebna. Sprva tem nismo posvečali preveč pozornosti saj smo predvidevali da je trebušna viroza. Ko pa se po nekaj dneh stanje ni izboljšalo, saj sem večino dneva prespala, smo obiskali zdravnika v Franciji. Tam so mi naredili kar nekaj testov, na koncu pa so rekli, da je najverjetneje viroza z migreno. Napad glavobola in bruhanja se je ponovil še enkrat, po tem pa me je začel izredno boleti vrat, da sem se komaj premikala. V hudih mukam smo se odpeljali domov, kjer se je stanje malenkost izboljšalo ampak še vedno nisem bila v redu.

Čez en teden sem imela redni pregled pri okulistu, kjer so ugotovili, da na levo oko nič ne vidim (sama tega nisem opazila). Še isti dan smo šli po nujno napotnico za Pediatrično kliniko, kjer so me sprejeli. Tukaj je šlo vse zelo hitro – naslednji dan najprej pregled pri okulistu, ki je ugotovil, da je veliko narobe, ampak ne z očmi, zato sem šla takoj na magnetno resonanco in že popoldan so povedali, da imam možganski tumor in bo potrebna operacija.

Diagnozo sem izvedela en dan pred mojim desetim rojstnim dnevom 24.7 2019.

Najprej so me operirali. Operacija je potekala skozi nos in je trajala osem ur. Po operaciji sem morala tri tedne samo ležati, saj se rane v nosu ne da zašiti in se je morala zapreti, da ne bi iztekal likvor. Upali smo, da bo operacija dovolj, ampak se je tumor v naslednjega pol leta spet povečal, zato sem začela s kemoterapijo. Kemoterapija je trajala 82 tednov (kar je več kot leto in pol) in imela je 17 ciklov. Končala sem tik pred Božičem. Kemoterapija je bila uspešna, tumor se je lepo zmanjšal, ni pa v celoti izginil in da imam stalne kontrole kaj se z njim dogaja. Vid se mi ni izboljšal, tako da na levo oko še vedno ne vidim nič oz. zaznam samo svetlobo, na desno pa sem izgubila zunanjo polovico vidnega polja.

Zdravljenje je bilo dolgo, na trenutke grozno, osamljeno in zaradi Covida še bolj stresno. Že dve leti se šolam na daljavo. Sem pa tudi spoznala nove ljudi in zgodile so se mi lepe stvari, ki se mi ne bi, če ne bi zbolela.

  • 7.
    Razred osnovne šole