Moje ime je Tomi in star sem 23 let. Leta 2017 pri 18 letih sem izvedel, da imam raka, natančneje, osteogeni sarkom, zaradi katerega sem ostal brez dela noge. Na zdravljenju sem bil 9 mesecev, poleg amputacije sem imel vrsto kemoterpij in tudi operacijo na pljučih, kjer so mi odstranili dve metastazi. Sam sem bil že takrat zelo pozitiven, a vseeno te na začetku diagnoza rak sesuje in ti življenje takoj pove, da ni postlano z rožicami. Da sem prišel k sebi, da sem začel razmišljati kako naprej je trajal kakšen dan, potem sem si kar po hitrem postopku sam pri sebi rekel »Tomi zberi se in se začni boriti! Ja kdo pa se bo če ne jaz?« Noga! Po začetni diagnozi sem bil kar kmalu postavljen pred življenjsko odločitev, namreč moral sem se odločiti zaradi neugodne pozicije sarkoma, med tem ali obdržati nogo ali jo izgubiti. Odločil sem se po tehtnem premisleku za amputacije, a te odločitve nisem nikoli obžaloval, še več, spremenila mi je življenje na bolje. Še vedno se, kljub izgubi noge ukvarjam z različnimi športi. Poleg tega, da sem član reprezentance odbojke sede, se ukvarjam s športi stoje. Veliko kolesarim, občasno igram nogomet, treniram para-badminton in odbojko na mivki. Sem oseba, ki je videz ne moti, kajti tega, da nimam noge ne skrivam. Sem to kar sem. Med zdravljenjem je bilo naporno, bilo je stresno, kemoterapije te vsakič znova fizično sesujejo in ti vzamejo še tisto malo energije, ki jo imaš. Družina mi je stala ob strani in za to sem lahko najbolj hvaležen, pa tudi nekaj prijateljev…

• 

  2023