September je mesec ozaveščanja o otroškem raku. V Inštitutu Zlata pentljica ga želimo tudi letos preživeti predvsem med ljudmi – tam, kjer se lahko srečamo, pogovarjamo in delimo zgodbe.
Danes smo bili v Mariboru, na dogodku Hišni ljubljenčki V ŽIVO, kjer smo obiskovalcem predstavili naše delo in spregovorili o tem, kako pomembno podporo lahko otrokom in mladostnikom med zdravljenjem in okrevanjem predstavljajo živali.
Mija in Korina o tem, kako pomagajo živali
Na odru sta o svoji izkušnji spregovorili tudi Mija in Korina. In prav njuni zgodbi sta pokazali, da so živali lahko veliko več kot samo hišni ljubljenčki.
Korina je velika ljubiteljica živali. Doma ima psičko, kokeršpanjelko, ki ji je bila v času zdravljenja v veliko oporo. Ko se je po bivanju v bolnišnici vrnila domov, jo je vedno pričakala z veseljem.
»Vsakič, ko sem prišla domov iz bolnice, me je bila zelo vesela. Spala je ves čas pri meni.«
Tudi Mija ima kužke zelo rada in se rada igra s svojim. Kot pravi, bi bilo življenje brez psa kar čudno. Med zdravljenjem je lahko imela stik z živalmi, čeprav je bilo treba marsikaj prilagoditi. Doma imajo tudi konja, vendar je bilo druženje z njimi zaradi zaščitnih ukrepov precej drugačno.
»Mačko smo preselili k babici. Ko sem želela božati konja, je bilo vse z maskami. Trikrat sem ga jahala z masko in rokavicami. Psa pa smo imeli doma.«
Ko poslušaš njuni zgodbi, hitro postane jasno, zakaj imajo živali v takšnih trenutkih posebno mesto. Ko je življenje nenadoma polno bolnišnic, pregledov, zdravljenja in čakanja, lahko žival prinese nekaj čisto preprostega in domačega. Bližino. Nežnost. Občutek, da je nekdo vesel, da si se vrnil domov.
Z nami je bil tudi Janez Tonejc
Današnjega dogodka se je udeležil tudi Janez Tonejc, oče naše pogumne Tinke, sicer policist in vodnik službenih psov. Njegovo dolgoletno delo s psi je odprlo še eno pomembno vprašanje – kako dobro pravzaprav razumemo živali, s katerimi živimo?
Janez že skoraj dve desetletji svoje življenje in delo deli s štirinožnimi sodelavci. Poleg službenega dela jih predstavlja tudi na različnih prireditvah, kjer s svojimi nastopi razveseljujejo in navdušujejo otroke, mladostnike in odrasle.
V pogovoru je poudaril, da se odnos med človekom in psom začne graditi že zelo zgodaj. Ena najpogostejših napak je po njegovih besedah prepričanje, da je z vzgojo treba počakati, dokler pes nekoliko ne odraste. Prav nasprotno – pomembni so zgodnja socializacija, jasne meje, osnovni ukazi in predvsem skupno življenje s psom.
»Od drugega meseca naprej jih vzgajamo, tako kot otroke… Pri osmih letih je prepozno.«
Pri tem pa ne gre zgolj za poslušnost. Pes potrebuje tudi gibanje, zaposlitev in stik s človekom. Janez opozarja, da velik prostor sam po sebi še ne pomeni, da je za psa dobro poskrbljeno. Pomembno je, da ga človek zaposli tako fizično kot mentalno in mu omogoči raziskovanje okolice.
Velik del sveta psi doživljajo skozi vonj, zelo dobro pa zaznavajo tudi človekovo razpoloženje. Prav zato je za dober odnos pomembno, da se naučimo razumeti njihov način zaznavanja in komunikacije.
Janez je ob tem govoril tudi o posebni povezanosti, ki se skozi leta ustvari med človekom in psom. Psi hitro opazijo, ko smo nervozni ali imamo slab dan, in se na to odzovejo. Včasih zato ni pomembno, da znamo z njimi govoriti – pomembno je, da jih znamo poslušati in razumeti.
»Najboljši čas je tisti, ko se počutiš dobro, si sprejet v njihovi družbi in veš, da si ti njim potreben, oni pa tebi.«
In prav ta občutek povezanosti je bil skupen tudi zgodbama Mije in Korine. Njuni psi jima v času, ko je bilo življenje polno zdravljenja, bolnišnic in prilagajanj, niso mogli odvzeti bolezni. Lahko pa so bili tam. Čakali so ju doma, ju razveselili, jima ponudili bližino in tisti občutek normalnosti, ki je v težkih trenutkih še kako pomemben.
Takšne zgodbe nas spomnijo, da so živali lahko pomemben del človekovega sveta – včasih kot pomočniki, včasih kot prijatelji, včasih pa preprosto kot nekdo, ki nas čaka doma.
September, ko želimo biti še bolj med ljudmi
Že v četrtek smo se predstavili na Festivalu LUPA, festivalu nevladnih organizacij, danes pa smo bili v Mariboru. Tudi v prihodnjih tednih nas čaka še nekaj dogodkov. Med drugim tudi Triglav tek na Brdu pri Kranju.
Vsak takšen dan je priložnost za novo srečanje, pogovor in predvsem za boljše razumevanje tega, kaj otroci z rakom in njihove družine doživljajo na poti zdravljenja in okrevanja.
Hvala vsem, ki ste se danes ustavili pri nas, poklepetali z nami in prisluhnili našim zgodbam.
Nekaj utrinkov naše stojnice smo zbrali v spodnji galeriji.
