V zadnjem zapisu sem pisala o tem, kaj sploh pomeni biti močan. O tem, kako hitro človeka, ki je veliko prestal, označimo za močnega. Bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da je moč veliko širša od tega, kar običajno vidimo. September je mesec, ko se veliko govori o različnih oblikah bolečine. Je mesec ozaveščanja o raku pri otrocih, mesec ozaveščanja o kronični bolečini, hkrati pa tudi mesec, ko se še posebej govori o duševnem zdravju in preprečevanju samomora. Na prvi pogled so to zelo različne teme. Ampak jaz v njih vidim nekaj skupnega. Človeka. Človeka, ki se v nekem trenutku znajde pred nečim, česar si ni izbral. Ko govorimo o raku pri otrocih, pogosto pomislimo na bolezen, zdravljenje in bolnišnice. A za vsemi temi besedami so otroci. Otroci, ki bi morali razmišljati o šoli, igri, prijateljih in počitnicah, pa se namesto tega učijo čakati, hoditi na preglede, prenašati zdravljenje in živeti z nečim, česar pogosto niti ne razumejo popolnoma. Tudi sama sem bila nekoč ena izmed teh otrok. Takrat nisem razmišljala o tem, ali sem močna. Nisem razmišljala o tem, kaj vse bom zmogla. Želela sem si samo živeti svoje otroštvo. In mogoče je prav to tisto, kar se včasih pozabi.
Otroci, ki zbolijo, niso samo »pogumni mali borci«.
So otroci. Lahko jih je strah, lahko so žalostni in lahko imajo vsega dovolj. In vse to je popolnoma človeško. Morda jih zato ne bi smeli vedno gledati skozi prizmo njihove bolezni. Kajti otrok ni diagnoza. Ni številka. Ni zgodba o preživetju. Je otrok, ki si želi biti otrok. In potem pride še ena stvar, o kateri se septembra veliko govori – kronična bolečina. Bolečina, ki ne pride vedno samo za nekaj dni in potem izgine. Bolečina, ki lahko postane del vsakdana. Pri njej je morda najtežje prav to, da se je drugi sčasoma navadijo. Ko nekdo prvič zboli, ljudje vprašajo, kako je. Ko boli že dolgo, pa se včasih zdi, kot da vsi pričakujejo, da boš pač nekako že. Ampak kronična bolečina ne pomeni, da boli samo takrat, ko jo drugi opazijo. Ne pomeni, da je manj resnična, če se smejiš. Ne pomeni, da je ni, če greš na kavo, v službo, na izlet ali med ljudi. In ne pomeni, da si šibek, če nekega dne ne zmoreš.
Živeti z bolečino pomeni vsak dan znova iskati ravnotežje med tem, kar si želiš, in tem, kar zmoreš.
Včasih to pomeni, da greš naprej. Včasih pa, da se ustaviš in sprejmeš, da danes ne gre. Tudi to je lahko moč. Potem pa obstaja še ena vrsta bolečine. Takšna, o kateri je veliko težje govoriti. Bolečina, ki je ne moremo pokazati na rentgenski sliki, je ne moremo vedno izmeriti in je včasih niti sami ne znamo dobro razložiti. Duševna bolečina. September nas zato spomni tudi na duševno zdravje in preprečevanje samomora. O tem je težko govoriti. Morda zato, ker nas je strah, da bomo rekli kaj narobe, ali ker preprosto ne vemo, kako začeti. Ampak popolne besede niso vedno potrebne. Včasih je dovolj, da nekoga iskreno vprašamo, kako je, in smo pripravljeni zares poslušati. Ne samo vprašati iz navade, ampak počakati na odgovor. Ker se za stavkom »V redu sem« včasih skriva veliko več, kot lahko vidimo. Zato se mi zdi pomembno, da ljudem damo vedeti, da jim ni treba vsega nositi samim. Da ni sramota prositi za pomoč. Da ni šibkost povedati, da ne zmoreš. In da ni treba čakati, da postane vse pretežko, preden rečeš: »Potrebujem nekoga.« Včasih lahko že občutek, da je nekdo ob tebi, pomeni več, kot si predstavljamo. In tukaj se spet vrnem k moči.
Dolgo sem mislila, da je močan človek tisti, ki zmore vse.
Danes mislim, da je moč lahko videti tudi popolnoma drugače. V tem, da poveš, da boli. Da prosiš za pomoč. Da dovoliš, da te nekdo drug za trenutek podpre. Da kljub težkemu dnevu poiščeš razlog, da nadaljuješ. In tudi v tem, da opazimo nekoga drugega. Da ne pogledamo samo površine. Da ne rečemo: »Saj izgleda čisto v redu.« Človek lahko izgleda čisto v redu in se znotraj sebe bori z nečim, o čemer ne ve nihče. Lahko se smeji in ga boli. Lahko pride med ljudi, čeprav je bilo vstati iz postelje zanj tisti dan že ogromno. Lahko reče, da je v redu, ker ne ve, kako povedati, da ni. Zato se mi zdi pomembno, da se o teh stvareh govori. Ne samo septembra. Ne samo takrat, ko na koledarju piše, da je mesec ozaveščanja. Ampak tudi vsak drug dan. Ker bolezni ne gledajo na koledar. Bolečina ne pozna mesecev. In duševna stiska ne pride samo takrat, ko jo pričakujemo. September nas lahko samo spomni na nekaj, kar bi morali početi ves čas. Gledati drug drugega. Poslušati. Vprašati. Ostati. Morda se nam včasih zdi, da moramo za nekoga narediti nekaj velikega. Pa mogoče ni vedno tako. Mogoče je včasih dovolj sporočilo. Klic. Objem. Pogovor. In predvsem pripravljenost, da ostanemo tudi takrat, ko odgovor ni preprost. Ne moremo rešiti vsega. Ne moremo odvzeti nekomu njegove bolezni.
Ne moremo vedno odstraniti bolečine. Ne moremo vedeti, kaj nekdo nosi v sebi. Lahko pa poskrbimo, da človek v tem ni popolnoma sam. In mogoče je to ena najlepših oblik moči.
Ne moč, da vse preneseš sam, ampak moč, da dovoliš drugim, da hodijo del poti s tabo. Zato danes na besedo »močan« gledam nekoliko drugače. Ne želim biti vedno močna. Ne želim, da bi morali biti močni vsi, ki jih boli. Želim si, da bi lahko ljudje včasih samo povedali, da imajo dovolj, brez občutka, da morajo svoje občutke opravičevati. Da bi lahko jokali, prosili za pomoč in priznali, da jih je strah, ob tem pa vedeli, da zaradi tega niso nič manj vredni. Morda je prava moč ravno v tem, da nam ni treba vedno dokazovati, koliko lahko prenesemo.
Včasih je dovolj, da si dovolimo biti človek.
Človek, ki potrebuje druge. Človek, ki včasih pomaga in včasih potrebuje pomoč. Človek, ki se smeji, joka, upa, dvomi in včasih samo poskuša preživeti dan. In mogoče lahko prav zato ta september vzamemo kot opomnik. Da niso vse bolečine vidne. Da otroka, ki je zbolel, ne smemo videti samo kot »močnega«. Da kronična bolečina ni vedno vidna na obrazu. Da za nasmehom ni vedno vse v redu. In da včasih nekomu ni treba povedati ničesar drugega kot: »Tukaj sem. Ni ti treba skozi to sam.« Morda človek postane močan, ker mora. Ampak včasih je največja moč ravno v tem, da mu ni treba biti močan sam. In mogoče je na koncu to tisto, kar vsi najbolj potrebujemo. Da nas nekdo vidi. Da nas nekdo sliši. In da nekdo ostane. Se beremo naslednjič.
