Včasih se zgodi nekaj lepega. Nekaj, česar sem si želela. Nekaj, kar mi polepša dan in mi za trenutek da občutek, da je morda vendarle lahko tudi drugače.
Pa se znam tega še veseliti?
Si dovolim biti srečna, ne da bi se nekje v ozadju že spraševala, koliko časa bo to trajalo? Znam sprejeti lepo novico, ne da bi takoj pomislila na vse, kar bi lahko šlo narobe? Se znam prepustiti dobremu trenutku, ne da bi se hkrati pripravljala na možnost, da ga bom izgubila?
Včasih se mi zdi, da se po dovolj težkih izkušnjah naučim biti previdna tudi takrat, ko za previdnost nimam pravega razloga. Ne zato, ker si ne bi želela dobrega. Ravno nasprotno. Morda si ga želim tako zelo, da me je strah vanj zares verjeti. Ko se načrti večkrat ne izidejo, ko telo ne zmore in ko prihodnost ni takšna, kot sem si jo predstavljala, se začnem varovati. Naučim se ne pričakovati preveč, ne načrtovati predaleč in se ne veseliti prezgodaj. Kot da bi me manj upanja lahko zaščitilo pred razočaranjem. In tako se zgodi, da se nekaj lepega resnično zgodi, jaz pa ne znam biti povsem prisotna. Del mene se veseli, drugi del že čaka. Opazuje. Preverja, ali je vse v redu, in išče znake, da se bo nekaj spet spremenilo. Kot da bi morala tudi srečo najprej preveriti, preden ji smem zaupati. Včasih je dovolj že majhna stvar. Dan, ko imam nekoliko več energije. Povabilo, na katerega si želim iti. Novica, ki mi vrne nekaj upanja. Načrt, ki je prvič po dolgem času videti uresničljiv. Za trenutek se razveselim. Morda si celo dovolim predstavljati, kako lepo bi lahko bilo. Potem pa pridejo vprašanja. Kaj pa, če mi ne bo uspelo? Kaj, če se bo moje počutje spet poslabšalo? Kaj, če se bodo okoliščine spremenile? Kaj, če se bom preveč veselila, potem pa bom morala znova sprejeti, da ne bo šlo? Še preden se lahko zares razveselim, že razmišljam, kako bi se zaščitila pred morebitnim razočaranjem. Včasih si ne dovolim načrtovati. Drugič načrtujem, vendar se ne upam zares veseliti. Zmanjšujem pomen stvari, ki so mi pomembne, in si govorim, da bomo že videli, kako bo. Če se ne bo izšlo, naj bi manj bolelo.
Toda ali res?
Morda me razočaranje še vedno boli enako. Le da sem se že prej prikrajšala za del veselja, ki bi ga lahko doživela. Ne mislim, da bi morala vedno pričakovati najboljše ali prezreti vse, kar me skrbi. Previdnost ima svoje mesto. Ko sem večkrat doživela, kako hitro se lahko stvari spremenijo, imam razloge, da me je strah.
Toda včasih se vprašam, ali me previdnost še vedno varuje ali pa mi je začela jemati tudi lepe trenutke. Včasih se ob lepih stvareh pojavi še občutek krivde. Saj bi morala biti vesela. Toliko dobrega se je zgodilo, pa se še vedno bojim. Zakaj ne znam preprosto uživati? Zakaj že razmišljam o tem, kaj bi lahko šlo narobe?
Toda strah in hvaležnost se ne izključujeta.
Lahko sem hvaležna za ljudi, ki jih imam ob sebi, in me je hkrati strah, da bi jih izgubila. Lahko se veselim obdobja, ko mi gre bolje, in me je obenem strah, da ne bo trajalo. Lahko si želim prihodnosti, pa težko verjamem, da se bodo moje želje uresničile. V meni je lahko več občutkov hkrati. Ni mi treba izbrati samo enega, da bi bil drugi resničen. Ni mi treba biti ves čas pozitivna, da bi bila hvaležna. Prav tako mi ni treba pregnati vsakega strahu, preden si dovolim srečo. Morda si moram dovoliti, da preprosto priznam oboje: lepo mi je in strah me je. Kaj pa, če se vseeno ne izide? Morda je prav to vprašanje tisto, ki se skriva za mojo previdnostjo.
Kaj, če se znova razveselim, potem pa izgubim nekaj, kar mi je bilo pomembno? Kaj, če si dovolim verjeti, da bo prihodnost drugačna, pa se izkaže, da ne bo? Kaj, če se odprem nečemu lepemu in me potem čaka novo razočaranje?
Na ta vprašanja nimam vedno odgovora. Ne morem si zagotoviti, da bo vse ostalo tako, kot si želim. Lahko pa se vprašam nekaj drugega.
Če se ne izide, ali to pomeni, da se ne bi smela veseliti, dokler je bilo lepo? Ali je bil trenutek manj vreden samo zato, ker se ni nadaljeval tako, kot sem upala? Ne bi rekla.
To, da se nekaj spremeni, ne izbriše vsega dobrega, kar sem do takrat doživela. Razočaranje lahko boli, ne da bi zaradi njega postalo prejšnje veselje napaka. In če sem nekoč nekaj izgubila, to še ne pomeni, da se moram vnaprej odpovedati vsem prihodnjim možnostim. Ne morem spremeniti tega, kar se je zgodilo, niti vedeti, kaj me čaka. Toda morda mi ni treba že danes žalovati za nečim, česar še nisem izgubila. Ni mi treba zmanjšati pomena nečesa lepega samo zato, ker ne vem, koliko časa bo ostalo z menoj. Dolgo sem mislila, da zaupanje pomeni verjeti, da se bo nekaj dobro izšlo. Da se lahko sprostim šele takrat, ko imam dovolj razlogov za prepričanje, da bo vse v redu.
Toda takšnega zagotovila v življenju pogosto ni.
Morda zaupanje ne pomeni, da sem prepričana, da se nič ne bo spremenilo. Morda pomeni, da si kljub negotovosti dovolim narediti prostor za nekaj lepega. Da lahko načrtujem, čeprav ne vem vsega. Da se lahko veselim, čeprav nimam zagotovil. Da lahko sprejmem dober dan, ne da bi od njega zahtevala obljubo, da bodo dobri tudi vsi naslednji. Vem, da se tega ne bom naučila čez noč. Verjetno se bom še kdaj ujela v razmišljanju, da se ne smem preveč veseliti, da ne smem preveč pričakovati in da je bolje ostati na varni razdalji. Toda rada bi si dovolila, da se ob tem vendarle zgodi še nekaj drugega.
Da se nasmehnem, ko me nekaj razveseli. Da povem, da si nečesa želim. Da sprejmem povabilo, ne da bi že vnaprej razmišljala o vseh razlogih, zaradi katerih bi ga morda morala odpovedati. Da se veselim nečesa, kar mi veliko pomeni, tudi če ne vem, kako se bo končalo.
Ne zato, ker bi si obljubila, da bo vse v redu, ampak ker tudi negotovost ne bi smela odločati o vsem, česar si želim. Morda se moram po težkih izkušnjah znova naučiti ne samo živeti s tistim, česar ne morem nadzorovati, ampak tudi sprejemati tisto, kar je lepo in kar imam zdaj.
Brez zagotovil. Brez obljub. Brez potrebe, da bi že vnaprej poznala konec. Samo z dovoljenjem, da mi je nekaj pomembno. Da me nekaj razveseli. Da sem za trenutek tukaj in mi je lepo.
In da tega trenutka ne pokvarim že vnaprej s strahom, da ga bom nekoč izgubila.
Morda mi ni treba verjeti, da bo vse lepo trajalo, da si lahko dovolim uživati v tem, da je lepo zdaj.
Kaj pa ti? Si dovoliš uživati v lepih trenutkih ali te včasih strah pred tem, da jih boš izgubil, oropa veselja, ki ga prinašajo?
Se beremo naslednjič.




