bt_bb_section_bottom_section_coverage_image

Kaj pa če sem že preveč? (Tinin blog, 50. del)

Včasih je najtežje prositi za pomoč. Ne zato, ker ne bi vedeli, da jo potrebujemo. Tudi ne zato, ker ob sebi ne bi imeli nikogar, na kogar bi se lahko obrnili. Ampak zato, ker se vmes pojavi misel.

Kaj pa, če sem že preveč?

Kaj pa, če sem se o svojih težavah že prevečkrat pogovarjala? Če sem že prevečkrat odpovedala dogovor, ker nisem zmogla? Če so ljudje okoli mene utrujeni od mojih omejitev, mojih slabih dni in vsega, česar ne morem spremeniti?

Zato včasih raje molčimo. Rečemo, da bomo že nekako. Da ni tako hudo. Da bomo počakali, čeprav vemo, da nam ni dobro. Ne vprašamo, ali nam lahko kdo pomaga, ker nočemo nikogar obremenjevati s svojimi težavami. In tako se zgodi, da v trenutkih, ko bi najbolj potrebovali bližino, naredimo korak nazaj. Ne zato, ker si ljudi ne bi želeli ob sebi, ampak ker nas je strah, da bi jih s svojo stisko odrinili stran. Ko se opravičujemo za stvari, za katere nismo krivi. Pri življenju s kronično boleznijo se lahko hitro navadiš na opravičevanje. Opravičiš se, ker moraš odpovedati dogovor. Ker nimaš dovolj moči za druženje. Ker potrebuješ počitek, medtem ko bi si želel biti z ljudmi. Ker ne moreš vedno sodelovati, pomagati ali vračati toliko, kot prejemaš. Večinoma se opravičiš, še preden ti kdo sploh kaj očita. Morda zato, ker veš, da tvoja odsotnost vpliva tudi na druge. Da so se veselili srečanja. Da so si vzeli čas zate. Da so ti želeli pomagati, ti pa jim tega ne moreš povrniti tako, kot bi si želel. In čeprav veš, da si svojih omejitev nisi izbral, se lahko vseeno počutiš krivega, kot da drugim nekaj jemlješ. Kot da bi jim moral povrniti vsak trenutek, ko so se prilagodili tebi. Kot da bi moral svojo hvaležnost dokazovati s tem, da bi bil čim manj zahteven, čim bolj samostojen in čim redkeje v stiski. Toda bolezen ni odločitev. Utrujenost ni nespoštovanje do ljudi, ki čakajo nate. Potreba po počitku ne pomeni, da ti ni mar. In odpovedan dogovor ne pomeni, da ti odnos ni pomemben. Včasih si nekaj iskreno želimo, pa tega preprosto ne zmoremo.

To je težko sprejeti. Še posebej takrat, ko si želimo biti takšni, kot smo bili nekoč, ali takšni, kot mislimo, da bi morali biti. Morda pa se moramo naučiti, da se nam za vsega ne gre opravičevati. Lahko nam je žal, da nečesa ne zmoremo, ne da bi se zaradi tega počutili krive. Lahko nam je pomemben nekdo drug, ne da bi mu bili vedno na voljo. In lahko smo hvaležni za pomoč, ne da bi morali vsakič dokazovati, da si jo zaslužimo. Ko začnemo svojo bolečino zmanjševati. Včasih ni najtežje povedati, da nam je težko. Najtežje je povedati, kako zelo nam je težko. Zato povemo samo del zgodbe. Nekatere stvari izpustimo, druge omilimo. Na vprašanje, kako smo, odgovorimo, da bo že. Da imamo malo slabši dan. Da ni nič posebnega. Čeprav v sebi vemo, da ni tako preprosto. Morda si mislimo, da imajo tudi naši najbližji dovolj svojih skrbi. Da jih ne želimo dodatno obremenjevati. Da so nas že tolikokrat poslušali in nam pomagali, da bi morali zdaj končno zmogli sami.

Včasih pa nas je strah tudi njihovega odziva. Kaj, če ne bodo razumeli? Kaj, če bodo mislili, da pretiravamo? Kaj, če bodo ob naši bolečini nemočni in ne bodo vedeli, kaj storiti Zato jim prihranimo del resnice. Morda z dobrim namenom, morda zato, ker je tako lažje tudi nam. Če ne povemo vsega, nam ni treba gledati njihove zaskrbljenosti. Ni nam treba odgovarjati na dodatna vprašanja. Ni nam treba tvegati, da bi se ob nepravem odzivu počutili še bolj sami.

Toda ob vsem tem se lahko zgodi nekaj, česar si pravzaprav ne želimo. Ljudje okoli nas mislijo, da smo v redu, mi pa imamo občutek, da nas nihče zares ne vidi. Kdaj smo začeli verjeti, da moramo svojo bolečino skriti, da bi nas drugi lažje imeli radi? Kdaj smo začeli misliti, da moramo biti prijetni, razumljivi in čim manj zahtevni, da bi si zaslužili bližino? Seveda ni treba, da vsakomur povemo vse. Imamo pravico do zasebnosti. Sami odločamo, komu zaupamo in koliko svoje zgodbe želimo deliti. Toda nekaj je skriti del sebe zato, ker si tega ne želimo deliti, nekaj povsem drugega pa zato, ker nas je strah, da bi nas ljudje ob naši resničnosti težje sprejemali.

Ni nam treba vedno povedati, da je hudo. Ni nam treba razlagati vsake bolečine in upravičevati vsakega slabega dne. Toda lepo bi bilo, če bi lahko vsaj ob ljudeh, ki jim zaupamo, odložili potrebo po tem, da moramo biti ves čas v redu.

Da bi lahko rekli: »Danes mi je težko.«

Brez dodatnega pojasnjevanja. Brez opravičila. Brez občutka, da moramo takoj dodati še nekaj spodbudnega, da bi bilo drugim lažje. Ali smo vredni toliko, kolikor lahko damo? Mislim, da se strah, da bi bili drugim v breme, pogosto dotakne še nečesa globljega. Našega občutka lastne vrednosti. Ko smo vajeni pomagati, skrbeti za druge, biti na voljo in nekaj prispevati, se lahko težko znajdemo v vlogi človeka, ki pomoč potrebuje sam. Še posebej, če je to obdobje dolgo. Če ne gre samo za nekaj slabih dni, ampak za omejitve, ki se vračajo in ostajajo.

Če vemo, da nam bližnji pomagajo že dolgo, mi pa jim ne moremo obljubiti, kdaj bomo spet zmogli več. Takrat se lahko začnemo spraševati, kaj sploh prinašamo v odnos. Ali sem še vedno dobra prijateljica, če moram večkrat odpovedati srečanje? Sem dovolj prisotna za ljudi, ki jih imam rada, če včasih nimam moči niti za pogovor? Kaj lahko ponudim, če ne morem pomagati tako, kot bi si želela? In počasi lahko začnemo svojo vrednost meriti po tem, koliko smo drugim v pomoč. Pozabimo pa, da odnos ni računovodstvo. Da bližina ni seznam uslug, pri katerem morata biti na koncu obe strani poravnani. Da so v življenju obdobja, ko lahko veliko dajemo, in obdobja, ko potrebujemo več, kot lahko vrnemo. To ne pomeni, da meje ne obstajajo. Tudi ljudje, ki nas imajo radi, imajo svoje obveznosti, skrbi, utrujenost in omejitve. Ne morejo biti vedno na voljo in ne morejo rešiti vsega, kar nas boli. Včasih se bodo morali umakniti, ker tudi sami ne bodo zmogli. In včasih bomo morali poiskati drugačno obliko podpore.

To je del resničnosti odnosov. Toda nekaj je, da ima nekdo svoje meje, nekaj drugega pa je prepričanje, da si zaradi svojih potreb manj vreden ljubezni. Potreba po pomoči še ne pomeni, da smo kot človek breme. Morda trenutno ne moremo ponuditi toliko časa, energije ali praktične pomoči, kot bi si želeli. Še vedno pa lahko prinašamo v odnos svojo iskrenost, nežnost, humor, zanimanje, spomine in vse tisto, kar nas dela nas. Včasih lahko ponudimo samo svojo prisotnost. Včasih niti tega ne zmoremo. Tudi to je življenje.

In čeprav se lahko odnosi sčasoma spremenijo, čeprav se morajo ljudje včasih na novo dogovoriti o tem, kaj zmorejo in potrebujejo, to še ne pomeni, da moramo svojo vrednost dokazovati z nenehnim dajanjem. Ne želimo biti ljubljeni samo takrat, ko smo koristni. Želimo si, da bi lahko bili tudi utrujeni, negotovi, ranljivi in včasih brez odgovora. Da nam ne bi bilo treba vedno nekaj prinesti s seboj, da bi imeli pravico sedeti za isto mizo. Učim se, da mi ni treba vedno stopiti korak nazaj. Tudi sama se včasih zalotim, da prej pomislim na to, koliko bom s svojimi težavami obremenila druge, kot pa na to, kaj v resnici potrebujem. Preden kaj povem, premislim, kako bom to povedala. Ali je pravi trenutek. Ali je moja stiska dovolj velika. Ali sem o tem že govorila. Ali ima človek na drugi strani dovolj prostora zame. Včasih se zdi, da moram najprej sama pri sebi presoditi, ali imam sploh pravico prositi za pomoč. In medtem ko tehtam, ali smem nekoga obremeniti, pogosto ostanem sama s tistim, kar bi najraje delila. Ne pišem tega zato, ker bi bilo preprosto spremeniti tak način razmišljanja. Ko se enkrat navadiš, da moraš svoje potrebe zmanjševati, se tega ne odvadiš čez noč. Tudi ko veš, da ti ni treba vedno vsega zmogli sami, je včasih težko narediti prvi korak in to zares začutiti. Učim se, da lahko vprašam. Da lahko povem, da mi je težko. Da lahko sprejmem pomoč, ne da bi morala takoj poiskati način, kako jo bom povrnila. Učim se tudi, da mi ni treba vnaprej odločiti, kako se bo nekdo počutil ob moji iskrenosti. Drugim lahko pustim, da sami povedo, koliko zmorejo in kje so njihove meje. Ni mi treba že v njihovem imenu skleniti, da sem preveč. Morda mi ne bodo mogli vedno pomagati. Morda ne bodo vedno razumeli. Toda če se umaknem še preden jim dam možnost, da me slišijo, jim ne odvzamem samo priložnosti, da bi mi bili blizu. Tudi sebi odvzamem možnost, da bi pomoč sprejela. In tega se ne želim več učiti na najtežji način.

Ne želim, da bi strah pred tem, da sem drugim v breme, odločal namesto mene, kdaj smem spregovoriti in kdaj moram molčati. Ne želim, da bi se zaradi svojih omejitev vedno znova opravičevala za svoj obstoj. Ker nisem samo tisto, česar ne zmorem. Nisem samo svoje težave, slabi dnevi ali potreba po pomoči.

Sem tudi vse drugo, kar včasih sama težje vidim.

In tega mi ni treba dokazovati. Morda bližina ne pomeni, da drug drugemu nikoli nismo v breme. Morda pomeni tudi to, da se znamo pogovarjati o tem, kaj potrebujemo in kaj zmoremo. Da si dovolimo biti iskreni, ne da bi pričakovali, da bo ena oseba vedno zmogla vse. Da lahko prosimo za pomoč in hkrati spoštujemo meje drugega.

Predvsem pa, da nam ni treba izginiti iz odnosov vsakič, ko življenje od nas zahteva več, kot lahko damo. Včasih še vedno ne vem, kako prositi, ne da bi se ob tem počutila krivo. Še vedno se učim sprejemati, da ne morem vedno vračati toliko, kot prejmem. In verjetno se bom tega še nekaj časa učila. Toda rada bi verjela, da mi ni treba biti ves čas močna, samostojna in pripravljena pomagati, da bi bila vredna bližine. Da lahko včasih samo povem, da ne zmorem. Da lahko potrebujem več, kot lahko ponudim. Da lahko ostanem. Tudi takrat, ko nimam veliko dati.

Ker moja vrednost ni odvisna od tega, koliko zmorem narediti za druge. In ker tudi takrat, ko potrebujem pomoč, še vedno ostajam jaz.

Se beremo naslednjič.

Na začetek strani