Moje življenje je zopet odšlo na »pavzo«. Spet sem v bolnišnici.
Čeprav bi si želela, da bi bilo tokrat drugače, da bi lahko svoje dneve namenila drugim stvarem in se ukvarjala z vsem, samo s svojim zdravjem ne, sem se ponovno znašla tam, kjer si res nisem želela biti.
Spet so tu bolnišnične sobe, posegi, komplikacije, čakanje, vprašanja in negotovost. Spet se morajo načrti nekoliko umakniti, vsakdan pa prilagoditi okoliščinam, ki jih nisem izbrala.
V tem času (skoraj treh tednih) se je zgodilo veliko. Od krvnih preiskav, pregledov, slikanj, različnih antibiotikov, predvsem pa skrbi. Koliko časa bom spet tu? Bo šlo vse po načrtih?
Že doma nekaj časa nisem bila dobro, a ni se dogajalo nič kaj zaskrbljujočega. Občasno sem ponoči dobila vročino, a do jutra sem bila kot nova. Ponavadi, ko se začne okužba (ko vem, da je stanje resno) se pojavi visoka vročina, mrzlica (kar pomeni da me trese kot sredi hude zime), bolijo me sklepi in v roku pol ure lahko postanem le na pol prisebna, včasih tudi blodnjava. Tokrat tega ni blo. Se je pa že zgodilo, da sem kdaj prej ponoči dobila vročino in sem bila naslednji dan čisto ok. Edino, kar mi ni dalo miru, je bila barva urina, ki se je spremenila v vse mogoče barve mavrice. A sem tudi okužbo sečil že večkrat prebolela doma. Pa je čez čas prišel na vrsto moj redni dvomesečni pregled na Onkološkem inštitutu. Tisti dan sem se počutila slabše. Ko sem prišla sem prvo oddala kri in že tam me je začelo zebsti. Najprej sem pomislila, da me zebe zaradi vremena, saj je bilo tisti dan res mrzlo. Tudi medicinska sestra, ki me že nekaj časa pozna je rekla, da ne izgledam najbolje. Po odvzemu krvi iz katetra (žal imam preslabe žile, da bi mi kri vzeli iz roke) sva se z mami prestavili eno nadstropje višje, v čakalnico pred našo ambulanto. Že v čakalnici mi je postalo slabo in sem bruhala. Ko sem prišla v ambulanto sem se tresla, spet me je “ujela” mrzlica in imela sem povišano temperaturo. Takoj smo vedeli, da bom sprejeta na oddelek. In res sem kmalu dobila posteljo. Takrat so mi vzeli še več krvi ter urina za bolj specifične preiskave, infuzijsko stojalo pa je z vsemi stekleničkami z antibiotiki, vrečkami in črpalkami postajalo vedno bolj podobno zelo okrašenemu božičnemu drevescu. Hitro so prišli krvni izvidi, da se v katetru nahajajo bakterije, ki ne bi smele biti tam. Naslednje jutro sem šla na poseg – vstavitev začasnega katetra, saj ko se enkrat v katetru nahajajo bakterije, je bolje, da se ga čimprej odstrani, da se stanje ne zakomplicira. A vsakič, ko kateter potegnejo iz žile, se žila zabrazgotini in ni več tako uporabna.
Predstavljajte si, da ležite budni na operacijski mizi, kjer vam izredno strokoven in sposoben zdravnik poskuša vstaviti kateter v žilo, tj. cevko za infuzijo, ki vam omogoča življenje. Pa mu kar ne gre in ne gre. Ne zaradi tega, ker ne bi bil za to usposobljen, ampak zaradi večkratnih menjav te cevke oziroma katetra in slabega stanja mojih žil.
Menjava katetra poteka v manjši operacijski sobi, saj mora biti vse sterilno. Vse skupaj poteka v lokalni anesteziji, kar pomeni da le omrtvijo mesto, kjer bodo zbadali in delali, hkrati pa si preko majhnih elektrod priklopljen na poseben monitor, preko katerega zdravnik spremlja delovanje tvojega srca in pljuč. A brez skrbi, manjše otroke za kaj takega vedno uspavajo, da je otrokom lažje.
Zdravnik se je res trudil, da bi mi uspešno namestil kateter, saj sem ga nujno potrebovala zaradi infuzij in antibiotikov. Poseg ponavadi traja nekje pol ure, pri meni pa je trajal skoraj 3. Pri sami menjavi katetra jaz nisem imela veliko dela, ubistvu sem le čimbolj mirno ležala na hrbtu. Najprej se je zdravnik lotil katetra, ki sem ga imela že v sebi. Z lokalnim anestetikom mi je omrtvil mesto okrog katetra in ko nisem več ničesar čutila, je vzel v roke skalpel ter malo zarezal v moje telo. Ta vrsta katetra, kot ga imam jaz doma je malo drugačna in je namenjena za dolgo uporabo, zato ima na delu proti koncu posebno gobico, ki se v nekaj tednih močno zaraste v tkivo, da kateter slučajno ne bi izpadel (začasni kateter tega nima). Zato je moral zdravnik previdno obrezati to gobico in potem potegnil kateter ven skozi luknjico, v katero je bil nameščen, nato pa to luknjico in tam kjer je rezal lepo zašil. Ta postopek je zelo hiter. Nato pa je moral namestiti drug dostop, da mi infuzija lahko teče. Najprej je z ultrazvokom pogledal, kje bi se našla kakšna primerna žila. Mesta za to so določena, in sicer se uporabi žila na vratu, žila pod ključnico ali pa kakšna manjša na nadlaketi, lahko pa tudi kakšno večjo žilo na področju dimelj. Nato sestra ta predel razkuži in ga sterilno pokrije s posebno sterilno kompreso. Nato pa se začne zabavni del, z lokalnim anestetikom omrtviči mesto vboda, da po kakšne pol minute tistega dela ne čutiš več, pa tudi če bi po tem delu rezal s skalpelom. Še enkrat s pomočjo ultrazvoka poišče žilo – veno, v katero skozi kožo vstavi tanko iglo.
Po igli uvede tanko vodilno žico, preko katere nato namesti kateter. Čeprav je del kože omrtvičen, čutim, kako žička potuje po notranjosti mojega telesa. Če gre vse po sreči in je žička pravilno speljana, se preko nje spelje v telo še kateter, nato pa zdravnik žico odstrani, kateter prišije na omrtvičeno kožo in ga pokrije s sterilnim obližem. A kaj, ko pri meni ne gre tako zlahka. Ker sem na vseh mogočih mestih v telesu imela že veliko katetrov, je v notranjosti mojega telesa že res veliko brazgotin. In če čez njih ne more niti žica, potem žal ne pride niti nov kateter. Tako da je treba zopet ponoviti celoten postopek, vključno z novim zbadanjem, samo na drugem mestu, medtem ko moram jaz ležati čimbolj nepremično. Žal se je ta neuspeh ponovil petkrat in z vsakim neuspehom se je vame naselil delček strahu, ali mu bo uspelo… Pa ne da sem dvomila v zdravnika, to sploh ne, samo zelo dobro poznam svoje telo in razumem, ko nekaj ne gre. In tisti dan res ni šlo vse tako kot bi moralo. Tudi zdravnik je bil z vsakim neuspehom bolj zaskrbljen in pod stresom, saj se je tudi on zavedal, kaj to pomeni. Poklical je še preostale člane ekipe, ki so delali v ambulanti v bližini, če bi še oni poskusili ali pa če imajo kakšno idejo. Res so se vsi izjemno trudili da bi mi pomagali, saj sem bila že nekaj časa tam in za nami je bilo že par neuspehov. Po novih neuspelih poskusih tudi ostalih iz ekipe je bilo stanje še bolj resno in operacijska soba še bolj tiha. Zdravnik se obrne k meni in me po skoraj 2 urah dela vpraša, če mu dovolim malo pavze. V njegovih očeh sem videla malo jeze, utrujenosti in veliko zaskrbljenosti. Seveda sem se strinjala. Odmaknil se je iz sterilne operacijske sobe in slekel sterilno opremo, ki jo je imel ves čas na sebi. Videla sem, da je bil že čisto prepoten. Umaknil se je stran in po tihem začel preklinjati…
Se beremo naslednjič




