10. oktober je bil svetovni dan duševnega zdravja. Želim si, da bi o duševnem zdravju govorili vsak dan. Tudi o stiskah, ki jih drugi ne vidijo, in o trenutkih, ko človek ne zmore več. Danes želim spregovoriti o delu svoje zgodbe, o katerem mi ni vedno lahko govoriti. O obdobju, ko sem se prvič srečala s hudo depresijo. O dnevu, ko sem prvič pomislila na samomor. In o človeku, ki mi je pomagal narediti prve korake nazaj proti življenju.
Zaradi posledic zdravljenja raka v otroštvu se je pri meni razvila težka kronična bolezen, s katero živim še danes. Z njo so prišle omejitve, bolečine, zapleti, bolnišnice in posegi. Toda pri triindvajsetih letih sem se morala soočiti z nečim, kar je seglo globlje od vseh telesnih težav.Že kot deklica sem si želela postati mama. To je bila moja največja želja, del prihodnosti, ki sem si jo predstavljala vse od otroštva. Potem pa sem pri triindvajsetih letih od zdravnikov slišala, da bi zaradi vseh zdravstvenih zapletov prišla v poštev tudi odstranitev maternice. V tistem trenutku sem se morala soočiti z možnostjo, da morda nikoli ne bom postala mama. Med sprehodom iz Leonišča pa do Infekcijske klinike, kjer sem bila že nekaj časa sprejeta, sem se sesedla na tla in jokala.
Kako žaluješ za prihodnostjo, ki se še ni zgodila? Takrat se je v meni nekaj zlomilo. Vse zdravstvene težave, vsi zapleti in vsa odpovedovanja so se nenadoma zgrnili name.
Prihodnosti, ki sem si jo želela, si nisem več znala predstavljati.
Prvič v življenju sem pomislila na samomor. Na to, kako bom prišla do pravega nadstropja da se ne poškodujem ampak samo zaključim vse skupaj. A na srečo nisem storila ničesar, saj sem bila cel dan v stiku z mojo takratno zdravnico, ki je tudi moja prijateljica in moja starejša sestra. Tistega dne brez njene opore ne bi zdržala. Ves dan sem sedela na oknu in prvič v življenju razmišljala, zakaj se to dogaja meni.
Začela se je huda depresija. Tri mesece sem se borila z njo. Skoraj nihče me ni mogel spraviti iz postelje. Dnevi so minevali v joku. Nisem več videla poti naprej. Nisem potrebovala nasveta, naj razmišljam pozitivno. Potrebovala sem nekoga, ki bi videl, da ne zmorem več. Moja zdravnica/sestrica mi je pomagala, da sem začela govoriti. Da sem počasi odpirala stvari, ki sem jih do takrat nosila v sebi. Da sem lahko priznala, kako zelo me boli, in mi ni bilo treba več skrivati, da ne zmorem. Počasi sem začela lesti iz najhujšega obdobja. Tega ji ne bom nikoli pozabila. Ne zato, ker bi lahko izbrisala moje težave, ampak ker mi je takrat, ko sama nisem več videla poti naprej, pomagala narediti prve korake.
Od takrat so minila leta. Še vedno živim s kronično boleznijo in njenimi posledicami. Tudi moje duševno zdravje ni ves čas enako. Še danes se mi občasno zgodijo nihanja. Dnevi, ko sem bolj ranljiva, in obdobja, ko je vse težje. Včasih me je strah, ker vem, kako globoko me je depresija nekoč potegnila vase. Toda danes vem, da mi ni treba čakati, da postane tako hudo, preden spregovorim. In da prositi za pomoč ne pomeni, da sem se vrnila na začetek.
Človek ne postane neobčutljiv samo zato, ker je veliko prestal. Tudi če si se nekoč pobral iz zelo temnega obdobja, to ne pomeni, da si od takrat vedno dobro. Zato si želim, da bi o duševnem zdravju govorili bolj odkrito. Tudi o trenutkih, ko ne zmoremo, ko ne najdemo besed ali ko se nam zdi, da ni več izhoda. Takšne stiske niso vedno vidne. Lahko jih skriva tudi človek, ki se nam smeji in je na videz čisto v redu.
Če se danes ozrem nazaj, vem, da bi si takrat želela predvsem tega, da mi ne bi bilo treba sama nositi vsega, kar sem čutila. Da bi lahko priznala, kako hudo mi je, in prosila za pomoč, ne da bi se bala, da me drugi ne bodo razumeli. Pri triindvajsetih letih sem žalovala za prihodnostjo, ki sem si jo predstavljala vse od otroštva.
Potrebovala sem prostor, da sem lahko bila žalostna, da me je bilo strah in da nisem vedela, kako naprej.
Predvsem pa sem potrebovala nekoga, ki je ob meni ostal tudi takrat, ko sama nisem več vedela, kako naj pomagam sebi. O tem pišem, ker vem, da nisem edina, ki se je kdaj znašla v obdobju, ko se ji je življenje zdelo pretežko. Ne pišem zato, ker bi imela vse odgovore, ampak ker si želim, da bi o takšnih izkušnjah lahko govorili brez olepševanja in sramu.
Deseti oktober je za nami. Toda ljudje, ki se borijo z duševnimi stiskami, svojih bitk ne odložijo skupaj s koledarjem. Zato si želim, da bi se o tem pogovarjali tudi jutri. Da bi vprašali in zares poslušali. Da bi verjeli človeku, ki pove, da mu je težko, tudi če tega na njem ne vidimo.
Ker včasih se pot naprej začne s pogovorom. S stavkom, ki ga prvič izgovorimo na glas.
In z nekom, ki je pripravljen ostati in poslušati. Bodite pripravljeni slišati tudi težke besede, saj le tako vemo, da nismo sami. Se beremo naslednjič.
