Velikokrat slišim, da sem močna. Da ne vedo, kako vse to zmorem. Da bi se oni na mojem mestu že zdavnaj zlomili. Da sem občudovanja vredna. In vedno se ob tem malo ustavim. Ker ne vem, ali sem zares močna.
Morda sem samo človek, ki je moral nadaljevati.
Ko si otrok in zboliš, se ne odločiš, da boš postal močan. Ne rečeš si: »Od danes naprej bom pogumen in vse bom zmogel.« Samo živiš. Greš na pregled, ker moraš. Greš v bolnišnico, ker moraš. Vztrajaš pri zdravljenju, ker druge možnosti nimaš. Naučiš se čakati. Naučiš se, da se lahko načrt spremeni v nekaj sekundah. In potem nekega dne ugotoviš, da si prestal nekaj, za kar si nekoč mislil, da tega ne bi nikoli zmogel. Ampak ali je to res moč? Dolgo sem mislila, da moč pomeni zdržati. Da moraš stisniti zobe. Da ne smeš preveč pokazati, da te boli. Da moraš biti hvaležen, ker ti je uspelo. Da moraš biti pozitiven. Danes na moč gledam nekoliko drugače.
Včasih je moč reči: »Danes ne zmorem.«
Včasih je moč odpovedati načrt, čeprav si se ga veselil. Včasih je moč prositi za pomoč. Včasih pa je moč tudi priznati, da te je strah. Da si utrujen. Da imaš dovolj. Mislim, da smo ljudi, ki živijo z boleznijo, velikokrat prehitro označili za močne. Kot da beseda »močan« razloži vse. Ampak za to besedo se lahko skriva marsikaj. Lahko se skriva otrok, ki se je moral prezgodaj naučiti čakati.
Lahko se skriva človek, ki je odpovedal načrt, čeprav si je želel iti. Lahko se skriva nekdo, ki se je nasmehnil, čeoʻprav ga je bolelo. In lahko se skriva tudi nekdo, ki preprosto ni imel druge možnosti, kot da gre naprej. Ne želim romantizirati tega. Ne verjamem, da te trpljenje avtomatično naredi močnejšega, boljšega ali modrejšega človeka. Nekatere stvari bi z veseljem zamenjala za življenje, v katerem mi jih ne bi bilo treba nikoli doživeti. A hkrati vem, da sem se skozi vse to naučila nekaj pomembnega. Da moč ni vedno v tem, da zdržiš. Včasih je v tem, da se ustaviš. Da poveš resnico. Da sprejmeš pomoč. Da nehaš dokazovati, da zmoreš. In morda je največja moč ravno v tem, da ti ni treba biti močan ves čas.V resnici si ne želim biti vedno močna. Ne želim, da bi ljudje od mene pričakovali, da bom vedno zmogla, vedno razumela in vedno našla način, kako naprej. Včasih si želim samo, da bi lahko odložila vse, kar nosim, in bila za trenutek samo človek.
Da mi ni treba ničesar dokazovati. Da mi ni treba nikogar pomirja. Da lahko rečem, da me je strah, da boli, da sem utrujena ali da imam preprosto slab dan. In da je tudi to dovolj. Ker moja vrednost ni v tem, koliko lahko prenesem. Ne želim biti dokaz, kako veliko lahko človek zdrži. Želim živeti, ne pa ves čas dokazovati, da lahko preživim. Lahko sem samo človek. Takšen, ki ima dobre dni in slabe dni. Takšen, ki se smeji, joka, načrtuje, odpoveduje, upa in včasih samo preživi dan. In mogoče je tudi to dovolj.
Morda največja moč ni v tem, da nikoli ne padeš. Morda je v tem, da sprejmeš, da boš kdaj padel.
Da si dovoliš biti utrujen, žalosten, prestrašen ali nemočen, ne da bi se zaradi tega počutil manj vrednega. Morda nisem močna zato, ker sem prestala toliko stvari Morda sem samo človek, ki se je naučil živeti s tem, česar si ni izbral.
In če me danes vprašate, kaj pomeni biti močan, bi verjetno rekla:”Ne pomeni, da zmoreš vse. Pomeni, da si dovoliš biti točno takšen, kot si, tudi takrat, ko ne zmoreš. Ker ni treba, da sem vedno močna. Ni treba, da vedno zdržim. Ni treba, da imam vedno odgovor. Včasih je dovolj, da priznam, da ne zmorem sama in, da si dovolim, da me nekdo prime za roko.
Morda je človek postal močan, ker je moral. A to še ne pomeni, da mora biti močan ves čas.
Včasih je največ, kar lahko naredim, to, da sem samo jaz.n mogoče je tudi to moč. Se beremo naslednjič.
