Večkrat razmišljam o ljudeh, kako odhajajo v službo. Oblečeni, s kavo v roki, malo zaspani, mogoče slabe volje, ker je ponedeljek. Nekateri hitijo. Drugim se ne mudi. Nekdo čaka na avtobus. Nekdo sede v avto in odpelje. Nekdo se že navsezgodaj pritožuje, da bi najraje ostal doma. Vse to je v moji glavi, večkrat pa se zraven pojavi misel, kako zelo bi si želela biti ena izmed njih. Ne zato, ker bi bila služba nekaj posebnega. Saj vem, da ni. Vem, da zna biti naporna. Da zna biti dolgočasna. Da pridejo dnevi, ko človeku ni do ničesar in bi najraje ostal doma. Vem, da marsikdo komaj čaka konec delovnega dne in z veseljem odšteva ure do odhoda. Ampak jaz si včasih želim prav tega. Želim si, da bi mi bilo delo kdaj zoprno. Želim si, da bi bila utrujena od službe.
Želim si, da bi se lahko pritoževala nad ponedeljkom. Ker bi to pomenilo, da sem bila tam. Da je moje telo zmoglo.
Pri meni se je kot posledica zdravljenja raka razvila težka kronična bolezen, zaradi katere sem večkrat letno v bolnici. In čeprav sta me starša vzgajala enako kot zdravega brata, da zaradi bolezni nisem nič drugačna in zmorem enako kot zdravi ljudje, sem se že od otroštva trudila živeti čim bolj podobno svojim zdravim vrstnikom. A vseeno me je telo nekoč prisililo, da sem se ustavila. Takrat tega nisem znala zares razumeti.
Vedno sem popolnoma verjela, da bom na svoj način lahko sledila drugim. Da bom počela stvari, ki jih počnejo oni. Saj zakaj pa ne bi? Zakaj bi morala biti moja pot tako drugačna? Danes pa stojim na mestu, kjer je razlika veliko bolj očitna. Moji vrstniki hodijo v službo. Jaz si želim hoditi v službo. Moja glava si želi.
Moje srce si želi. Moje telo pa reče ne.
In včasih je ta »ne« tako glasen, da preglasi vse drugo. Takrat se vprašam: Zakaj? Zakaj ne morem preprosto narediti tega, kar naredijo drugi? Zakaj ne morem vstati, iti od doma, delati osem ur in se potem vrniti? Zakaj mora biti nekaj tako običajnega zame tako veliko? In potem se spomnim, da moje telo ne pozna besede »morala bi«. Lahko si želim. Lahko načrtujem. Lahko si predstavljam. Lahko imam ambicije. Ampak moje telo ima svoje meje. In včasih jih ne morem prepričati, naj izginejo samo zato, ker bi si jaz želela drugače. To je verjetno eden najtežjih delov kronične bolezni. Ko si nekaj želiš, pa ti tega ne vzame pomanjkanje želje. Vzeme ti ga telo. In kako naj potem razložiš samemu sebi, da nisi len? Da nisi brez ambicij?Da se nisi preprosto odločil, da ne boš delal? Ko bi v resnici dal skoraj vse za to, da bi lahko.
Včasih gledam ljudi, ki se po službi ustavijo še na kavi. Gredo po nakupih. Na sprehod. Na trening. Domov. Morda zvečer še kam. In si mislim: Kako bi bilo, če bi lahko tudi jaz? A vseeno me ne razumite narobe. Ne želim njihovega življenja. Želim samo možnost, da bi lahko živela svoje na način, ki se mi danes zdi tako oddaljen.
In mogoče je ravno zato tako težko. Ker ne hrepenim po nečem velikem. Hrepenim po nečem običajnem.
Po jutru, ko bi bila zaspana zaradi zgodnjega vstajanja. Po dnevu, ko bi bila utrujena od dela. Po občutku, da me naslednji dan čaka ista rutina. Po tem, da bi bila lahko samo še ena odrasla oseba, ki hodi v službo. Po temu, da bi lahko bila samostojna in tudi sama finančno neodvisna in bi imela občutek, da lahko sama poskrbim zase. Včasih se ob tem ujamem v primerjanju. Oni zmorejo.
Jaz ne. Oni lahko. Jaz trenutno ne morem. In zelo hitro lahko iz tega nastane občutek, da je z mano nekaj narobe. Ampak mogoče ni. Mogoče samo živim v telesu, ki potrebuje več, kot bi si sama želela. Več počitka. Več prilagajanja. Več časa. Več razumevanja. In mogoče moram sprejeti, da danes ne zmorem tistega, kar bi si želela. Ampak sprejeti danes ne pomeni odpovedati se jutri. To je razlika, ki jo vedno znova poskušam pojasniti, saj redki ljudje vidijo tako, kot vidim jaz. Marsikdo me želi strpati v predal, na voljo pa ima enega z napisom »zmore« in drugega z napisom »ne zmore«. Jaz pa nisem ne eno ne drugo. Samo človek sem, ki bi rad zmogel več, kot mu trenutno dopušča telo. Danes moje telo ne zmore službe. To je dejstvo.
Ampak ali to pomeni, da je nikoli ne bo? Tega ne vem.
In mogoče je prav to tisto, česar se oklepam. Ne gotovosti, da bom nekoč zmogla, ampak možnosti, da bom. Možnosti, da današnji »ne« še ni dokončen odgovor.
Da to, kar moje telo zmore danes, ni nujno vse, kar bo zmoglo v prihodnosti. Verjamem, da bo prišel dan, ko bo moje telo zmoglo več. Morda bo bolezen mirnejša. Morda bom našla način, kako delati drugače. Morda bom lahko delala osem ur. Morda bo življenje samo prineslo nekaj, česar danes še ne znam predvideti. Ne vem. Ampak si želim verjeti. Ker če sem se skozi življenje česa naučila, je to, da človeka ne moreš spraviti v en sam predal. Nisem samo nekdo, ki zmore. Niti nisem samo nekdo, ki ne zmore. Sem človek, ki si želi. Močno. Ki poskuša. Ki pade. In poskuša znova. Ki včasih zmore več, kot je pričakoval, in drugič manj, kot bi si želel.
Človek, ki ima telo z določenimi mejami, a tudi glavo in srce, ki si še vedno želita iti naprej. Zato se danes učim živeti s tem, kar imam. Poslušati svoje telo. Sprejeti njegove meje. Sprejeti, da trenutno ne morem živeti tako, kot si želim. Ampak sprejeti sedanjost zame ne pomeni odpovedati se prihodnosti. Ne želim si zapreti vseh vrat samo zato, ker danes skozi njih še ne morem. Morda bom morala do nekaterih priti po drugi poti. Morda počasneje. Morda z več postanki. Morda bom potrebovala pomoč. Morda bo moja pot do službe drugačna od poti večine ljudi. A še vedno si želim priti tja. Še vedno si želim nekega jutra vstati in oditi od doma z mislijo, da me čaka zanimiv delovni dan, za katerega bom globoko hvaležna. Še vedno si želim doživeti tisto čisto običajno utrujenost po osmih urah dela. Še vedno si želim, da bi mi bil kakšen ponedeljek zoprno navaden. In ko bo nekoč prišel ta dan, vem, da ga ne bom jemala za samoumevnega.
Morda se bom takrat spomnila vseh juter, ko sem gledala druge, kako odhajajo v službo, sama pa sem ostajala doma in si želela biti na njihovem mestu. Spomnila se bom vseh trenutkov, ko sem se spraševala, zakaj moje telo ne zmore tega, kar je drugim tako samoumevno. Spomnila se bom s hvaležnostjo v srcu. Spomnila se bom tudi tega, da sem se kljub vsemu odločila pustiti vrata odprta. Ne zato, ker bi vedela, kaj me čaka. Ampak zato, ker ne želim, da bi današnja omejitev odločila namesto mene.
Danes ne morem. Morda jutri tudi ne. Ampak jutri ni vse, kar imam. In zato bom še naprej upala. Ne slepo. Ne tako, da bi preslišala svoje telo. Ampak tiho in vztrajno. Ker mogoče nekoč moje telo ne bo več reklo ne. Mogoče bo nekega dne reklo: zdaj pa lahko. In do takrat si ne želim zapreti vrat. Ne danes. Ne še.
Se beremo naslednjič.
