• +386 1 510 6455

  • Dražgoška 14, 1000 Ljubljana, Slovenija

OBISK EVROPSKEGA PARLAMENTA V BRUSLJU

Zgodba Bruslja in obisk EU parlamenta se je pričela dve leti in pol nazaj.

Ob prvem obisku otrok v Državnem zboru v Ljubljani je bilo postavljeno vprašanje, kako pa izgleda evropski parlament? Takrat sva v želji ustreči otrokom pričela iskati povezave in možnosti obiska Bruslja in s tem povezanega EU parlamenta. Nekaj poti se nam je takoj odprlo, pa hkrati še prej zaprlo. Razlog vsem dobro znan, Covid-19.

Vendar smo že v prvih pogovorih in možnostih spoznali, da kot neformalna skupina, delujoča samo na FB praktično nimamo veliko možnosti. Prvi pogovori s konzulom RS g. Andrejem Šterom so nam nakazali pot, ki jo moramo ubrati, da nam bo lažje. Potem so se stvari tudi sicer same po sebi uredile z ustanovitvijo Inštituta zlata pentljica, otroci z rakom in lahko smo se kot pravno formirani partner pogovarjali o poti v Bruselj. Ker smo bili kot novo ustanovljeni Inštitut brez finančnih sredstev, smo iskali poti povabila in s tem delnega plačila poti. S pomočjo evropske poslanke Irene Joveve in njene pisarne v Ljubljani, kjer je bil naš vezni člen Aljaž Debeljak, nam je to tudi uspelo. Skoraj ob prvem pogovoru in namigu naše želje smo dobili pozitiven odgovor in priprave so se začele.

Borut v vlogi direktorja Inštituta je prevzel finančno povezavo z gostitelji. To pomeni, vsa plačila transferjev, letalo, kombiji, bivanje, hrana. V skupini je na zahtevo gostitelja lahko 18 oseb, nas je bilo skupaj z Aljažem 19. Težava je nastala takoj ob nakupu letalskih kart, ki je Borutu povzročila nekaj neprespanih noči. Hotelsko namestitev je reševala Katarina, predsednica sveta Zavoda. Našla nam je prekrasen, butični hotel v centru Bruslja, tako da smo bili praktično peš pot do parlamenta. Pri potovanju z otroki, ki imajo posebne potrebe je nešteto vprašanj in kadar potuješ nekam prvič, nobenih odgovorov. Iskali smo hotel z zajtrkom, kar ni ravno pogost pojav v mestu sedeža parlamenta. Hotel, ki je v bližini restavracij, ker smo otrokom želeli zagotoviti tudi večerjo. Poleg tega smo bili finančno limitirani, dobili smo sicer velikodušno finančno podporo gostitelja, v katero pa ni šlo vse, kar smo mi potrebovali. Že cena letalskih kart je pojedla zajeten del sredstev. Razliko smo potem pokrili sami iz donatorskih sredstev.

Dobrih štirinajst dni pred odhodom smo že v sanjah pakirali kovčke. Katarina in Borut sta sicer malo manj spala, ker do zadnjega dne nismo dobili potrjenega transferja z letališča, na koncu se je tudi to uredilo z dvema kombijema in enim osebnim vozilom. Vse se je delalo z zavedanjem, da so v skupini otroci, ki so ali gibalno ali kondicijsko ovirani, in seveda v skupini smo imeli Hano, ki zaradi delne izgube vida, uporablja belo palico. Deset otrok, deset zgodb in seveda deset skrbi.

Osemindvajsetega septembra smo se zbrali na letališču Jožeta Pučnika. Mi, organizatorji s cmokom v grlu, ki ga nismo smeli pokazati otrokom. Oni so bili navdušeni, polni pričakovanj in sanj. Večina ih je bila na letalu prvič, večina prvič v hotelu, oči so jim švigale sem ter tja, objemi so se mešali z nasmehi.

Najprej smo postavili pravila. Nihče se ne oddaljuje od skupine, kakršen koli problem nastane se takoj vpraša. Ko smo pristali nazaj doma, sva se s Katarino pogovarjali, da s temi otroki lahko potujemo na konec sveta.

Ampak pojdimo nazaj na začetek poti. Sledil je vstop v zgornji del letališča, kontrola prtljage in sprehod skozi kontrolno komoro. V skupini smo imeli Luka, s titanom v čeljusti in Tomija z protezo. Vse to smo že prej obvestili zaposlene na letališču in prehod je minil brez zapletov. Prva kljukica narejena. Takoj smo lažje dihali. Poiskali smo boarding mesto, se posedli po stolih in v pričakovanju zrli skozi okno. Otroci so igrali namizni nogomet, odrasli klepetali kaj nas čaka. Starši mladoletnih otrok, ki so potovali z nami so bili ravno tako v pričakovanju kot njihovi otroci. Vse jim je bilo novo, navdihujoče. Kanal, ki pelje do letala. Prvih 100 slik so naredili že tam. Vstop na letalo Airbus 319 Brussels Airlines je bil podoben pristanku na Luno. Nismo sedeli vsi skupaj, pred mano je sedela Vita z mami, nasproti naju Aljaž z Luko in Nežo. Luka je bil nalepljen na okno. Dvig letala so pospremili z navdušenjem. Bil je deževen dan, megla do tal. Ko smo se dvignili nad oblake so dobili učno uro, kaj je nad oblaki. Kristalno jasno nebo in deset parov oči na oknih Airbusa.

Let je trajal uro in petindvajset minut, praktično tik tak. Ob pristanku smo se zbrali na izhodu iz letala in preko kontrole nadaljevali pot iz letališča Brussels Airlines, ki je glavno Bruseljsko letališče. Vkrcanje na kombije in nadaljujemo pot proti hotelu, ki je bil oddaljen nekje 30 minut. Bruselj nas je pričakal v soncu. Mladina je čebljala kot mlinček za kavo, vse jim je bilo novo, a hkrati ne tuje. Pred kombijem so zapeli svojo neuradno himno, za Tino. Naš dogovor s Katarino in Borutom je bil, da se vedno razdelimo tako, da imajo otroci vedno nekoga od nas v svoji bližini. Tako je Katarina šla v osebni avto, Borut v prvi kombi in midva v drugega. Ne glede na dejstvo, da smo imeli poleg starše mladoletnih otrok, smo želeli tudi njim ustvariti proste trenutke in smo odgovornost prevzeli nase. Sama osebno sem dva dni samo štela, od ena do devetnajst. Kot piščance. Na poti v hotel smo si na hitro ustvari vtis o Bruslju. Mesto je ogromno, dva milijona ljudi, multikulturno. Promet je kot v risanki, omejitve so bolj na papirju. Na vhodu v samo mesto smo se peljali mimo EU komisije, ogromna stavba, vsa v steklu. Malo naprej je Evropski svet, ki je ravno končeval sejo, pred vhodom so bila parkirana vozila s šoferji. Toliko mercedesov v življenju nisem videla na kupu. In takoj za naslednjim ovinkom, mimo glavnega trga po ulici navzgor, smo zavili v stransko ulico in bili doma. Naš dom v Belgiji. Katarina je prišla prva, naredila popis sob, prevzela ključe in nam jih samo razdelila. Vse je teklo kot po toplem maslu. Hotel je stlačen med dve ozki ulici in šele ko smo vstopili smo videli kako je velik. V back yardu je imel mini bazen in ležalnike med zelenjem. Fantje so takoj naredil plan nočnega kopanja. Midva sva spala v sobi številka 9, z izhodom na bazen. Pripadala nama je čast dvoposteljne sobe, ostali so spali v suitah po 5. In to skupinsko spanje je bilo baje totalni zakon. Glede na dejstvo, kako so bili zjutraj videti, bi rekla, da spali niso veliko.

Po kratkem tuširanju in razgledu smo odšli peš na večerjo. Naš hotel je bil postavljen pravokotno na ulico polno restavracij. Zavili smo takoj v prvo, ker smo bili vsi lačni. Kot skupina tuje govorečih ljudi smo bili vsem zelo zanimivi. Naši otroci vsi govorijo angleško, bravo. Uradni jeziki Belgije so nemščina, angleščina in nizozemščina. Tako, da komunikacija ni nobena težava. Po večerji smo se s polnimi želodčki odpravili na pohod po mestu. Skupinsko, tako kot smo se dogovorili, nobenih solo akcij. Hana je bila preveč utrujena in je odšla v sobo, ostali pa pot pod noge. Do glavnega trga, fontane, in obvezno slikanje. Aljaž pozna Bruselj in nas je varno vodil po ulicah. Mimo cerkve Marije preko drugega trga do cilja, EU parlament. Dokler ne stojiš tam, si ne moreš zamisliti kako zelo je to veliko. Že plato pred parlamentom je ogromen. Vse je ogromno. Naredili smo milijon fotografij, jih seveda poslali v Slovenijo in Hani v hotel in ugotovili, da potrebujemo lepotni spanec. Peš pot nazaj je minila v smehu in veselju. Nekateri smo šli ob prihodu v hotel spat, drugi pa na pivo.

Skupinsko bujenje smo imeli ob 7:00, ker nas je ob 8:10 že čakal transfer.

Čakal nas je res bogat zajtrk, od palačink, pršuta, cela miza različnih vrst žitaric, sadja, kruha, peciva. Kdor se ni najedel si je sam kriv. Kavomat je postregel s šestimi različicami kav in sama osebno sem probala vse. Strastna kofetarica.

Mladina se je slavnostno oblekla, bilo jih je užitek pogledati. Urejeni dogodku in kraju primerno. Transfer do parlamenta je bil v primeru našega voznika iz maroškega Agadirja divja vožnja kot da smo na formuli ena. Z Aljažem ki sva bili spremstvo zadnjega kombija sva se samo gledala. Je bil pa voznik vešč tudi slovenskih besed, povedal nam je, da živi v bloku skupaj s slovensko družino. Svet je miniaturen. 

In smo prispeli. Pred vhod, tam, kjer deklica iz brona drži v roki znak eura. Skupinsko slikanje. Baje nimam pojma o fotografiranju in baje dobim za rojstni dan tečaj. Mladine se ne slika, dokler ni postavljena v popolno pozo in spremljati je treba veter. Zaradi frizur seveda. Vstop v EU parlament je identičen vstopu na letališče. Plastične posode za torbice, ure, pasove, komora. Identično. Nismo bili edina skupina na obisku tistega dne, baje nas je bilo 59. Borut je uredil vstopne papirje in prijavo in svet je bil naš. Vse ogromno, bleščeče, zastave levo, desno. Oddali smo plašč in prtljago in počakali našega gostitelja.

Slovenske goste sprejme gospod Janez Vouk in tudi nas je. Prijeten, prijazen gospod je takoj našel stik z mladino, v dvigalu smo se že smejali. Dvignili smo se v tretje nadstropje, imeli smo svojo mini dvorano za sprejem. EU parlament je gromozanski konglomerat zaposlenih. Okoli 7000 ljudi. Gospod Vouk nam je v predstavitvi razložil zakaj je sedež v Bruslju, zakaj je štirikrat na leto zasedanje v Stassbourgu. Kako je parlament sploh sestavljen, razdeljen, sistem dela in nalog. Kdo sestankuje in kdo odloča. Lahko smo postavljali vprašanja. EU parlament je v bistvu eno malo mestece, recimo vas. Potem se nam je pridružil evropski poslanec g. Klemen Grošelj. On nam je razložil, kako poteka delovni dan poslanca. Koliko kilometrov naredi v enem letu, kako izgleda, ko se celoten ustroj preseli v Strassbourg. S tolmači in osebjem vred. Tolmači so zelo pomemben del parlamenta. Tudi zato smo tako ponosni na otroke, ki so komunicirali v angleščini brez zavor in strahu.

Sledil je obisk velike plenarne dvorane. Gospod Vouk nas je pospremil do vrat in vstopili smo v nekaj ogromnega, razsvetljenega. V dvorani zaseda 705 poslancev. Lahko si mislite kako je to veliko. V dvorani smo imeli 20 minut za fotografiranje in osebne vtise. Otrokom smo dali prednost, da so si v miru pogledali in predvsem začutili vse tisto, po kar smo prišli. V teh trenutkih so bili vsi meseci dopisovanj in usklajevanj. S Katarino in Borutom smo se spogledovali z nasmehom. Uspelo nam je. Ves trud je poplačan, neprespane noči pozabljene. Otroci imamo spomin, ki bo samo njihov.

Po veliki dvorani smo absolutno potrebovali kratko pavzo. Kavica in sprehod po parku pred parlamentom. Nekateri so ostali v parlamentu, drugi smo šli do bajerja in si ogledali stavbo Muzej evropske zgodovine in veliko, ki je poleg. Bilo je prijetno toplo, o napovedanem dežju ne duha, ne sluha. Vita in Sara sta nas počakali na klopci pred vhodom, Vitini gležnji niso za sprehode. Hitro je bila ura 12, ko nas je v pritličju čakalo kosilo. Parlament ima več restavracij, ena je namenjena samo obiskovalcem. V tej smo imeli kosilo. Spet štetje od ena do 19, zadnja Katarina z denarnico in plačilom. Hrana v parlamentu je zelo draga, vendar smo se odločili, da otrokom dodamo spomin v mozaik spominov. Konec koncev res štejejo samo spomini. Otroci so od Aljaževe ekipe prejeli darilo, v krasni bombažni vrečki so bile malenkosti in razglednica s sliko EU parlamenta. Med kosilom je mladina karticam dodala naslove in lepe želje. Kam vse so odpotovale naj ostane skrivnost, zagotovo so jih bili prejemniki zelo veseli. Gledala sem otroke, kako so se organizirali, vsi so pisali, potem so imeli sprejemni pult kjer so kontrolirali podpise. Vsaka kartica je imela na koncu deset podpisov. Oddali smo jih Aljaževi sodelavki. Medtem je Borut dobil obvestilo, da ima naše letalo za let proti domu prestavljeno uro leta. Neugodno, ko imaš na skrbi otroke, je tako sporočilo zelo neugodno. Ampak otroci so podatek sprejeli z nasmehom…pa kaj? Bomo si ogledali letališče in šli na kavo. Ali imajo Starbucks? Imajo je bil odgovor Aljaža. Evo, vsi problemi rešeni. Pred parlamentom smo naredili zadnje posnetke. Jaz nisem več slikala, ker mi je mladina prepovedala, ne znam. Transferji so malo zamujali, ravno prav, da je Ivo lahko pokadil cigaro v miru. V domovino smo leteli z drugega letališča, South Brussels Charleroi Airport. Razlog je bila cena letalske karte in termin poleta. Denar seveda, denar je sveta vladar. Ta obisk v Bruslju nas je opomnil,  da bomo morali v bodoče govoriti tudi o denarju. Torej vračali smo se z drugega letališča, ki je iz Bruslja oddaljen 40 minut vožnje. Bilo je krasno, pogledali smo si še ta del Belgije in ugotovili da nam je Pariz na dosegu roke. Bili so namigi in želje. Prihodnjič mladina, prihodnjič. Letališče Charleroi je veliko manjše kot glavno, ampak ima vse. Ko smo  vstopili v stavbo letališča smo otrokom dali pol ure, da obiščejo Starbucks, gredo na wc in uživajo bližino. Ta izlet jih je izredno povezal. Videlo se je, prijatelji so. Združeni v usodi bolezni, ampak sedaj so pravi prijatelji. Čas za kavico je minil, sama sem kupila nekaj magnetkov za mlajše čmrlje in treba je bilo oditi skozi glavno kontrolno točko. Po nekem neznanem ključu so vsa dekleta postavili na stran in v kontrolo in Tomiju pregledali protezo. Torej smo doživeli tudi to. Seveda je bilo vse ok, mladina ima samo še eno anekdoto več v knjigi spominov. Brezcarinska cona in čakanje na letalo. Še enkrat smo imeli prestavljen let in mi štirje smo si že pošiljali dimne signale panike. Ob 18 uri smo zagledali veliko roza ptico, ki se je pripeljala pred naše panoramsko okno. Letimo domov. Z novim Airbusom 321. Dekleta so sedela v repu in ujele sončni zahod. Nežo je stevard spraševal kaj pomeni zlata pentljica. Vita je spoznala deklico iz Velike Britanije in udarila mladinski čvek. Luka pa resno debato s sosedom iz Švice. Sedela sem z Lukovo mami in na sredini sva imeli prost stol. Luka ni želel k nama, otroci so samostojni in želijo biti se bolj samostojni. Ob pristanku sva se s Katrino objeli in rekli skoraj v en glas….te otroke peljemo lahko na konec sveta.

 

Valerija Čarman

Zlata Pentljica (Author)

Leave a Comment