Po veliki dvorani smo absolutno potrebovali kratko pavzo. Kavica in sprehod po parku pred parlamentom. Nekateri so ostali v parlamentu, drugi smo šli do bajerja in si ogledali stavbo Muzej evropske zgodovine in veliko, ki je poleg. Bilo je prijetno toplo, o napovedanem dežju ne duha, ne sluha. Vita in Sara sta nas počakali na klopci pred vhodom, Vitini gležnji niso za sprehode. Hitro je bila ura 12, ko nas je v pritličju čakalo kosilo. Parlament ima več restavracij, ena je namenjena samo obiskovalcem. V tej smo imeli kosilo. Spet štetje od ena do 19, zadnja Katarina z denarnico in plačilom. Hrana v parlamentu je zelo draga, vendar smo se odločili, da otrokom dodamo spomin v mozaik spominov. Konec koncev res štejejo samo spomini. Otroci so od Aljaževe ekipe prejeli darilo, v krasni bombažni vrečki so bile malenkosti in razglednica s sliko EU parlamenta. Med kosilom je mladina karticam dodala naslove in lepe želje. Kam vse so odpotovale naj ostane skrivnost, zagotovo so jih bili prejemniki zelo veseli. Gledala sem otroke, kako so se organizirali, vsi so pisali, potem so imeli sprejemni pult kjer so kontrolirali podpise. Vsaka kartica je imela na koncu deset podpisov. Oddali smo jih Aljaževi sodelavki. Medtem je Borut dobil obvestilo, da ima naše letalo za let proti domu prestavljeno uro leta. Neugodno, ko imaš na skrbi otroke, je tako sporočilo zelo neugodno. Ampak otroci so podatek sprejeli z nasmehom…pa kaj? Bomo si ogledali letališče in šli na kavo. Ali imajo Starbucks? Imajo je bil odgovor Aljaža. Evo, vsi problemi rešeni. Pred parlamentom smo naredili zadnje posnetke. Jaz nisem več slikala, ker mi je mladina prepovedala, ne znam. Transferji so malo zamujali, ravno prav, da je Ivo lahko pokadil cigaro v miru. V domovino smo leteli z drugega letališča, South Brussels Charleroi Airport. Razlog je bila cena letalske karte in termin poleta. Denar seveda, denar je sveta vladar. Ta obisk v Bruslju nas je opomnil,  da bomo morali v bodoče govoriti tudi o denarju. Torej vračali smo se z drugega letališča, ki je iz Bruslja oddaljen 40 minut vožnje. Bilo je krasno, pogledali smo si še ta del Belgije in ugotovili da nam je Pariz na dosegu roke. Bili so namigi in želje. Prihodnjič mladina, prihodnjič. Letališče Charleroi je veliko manjše kot glavno, ampak ima vse. Ko smo  vstopili v stavbo letališča smo otrokom dali pol ure, da obiščejo Starbucks, gredo na wc in uživajo bližino. Ta izlet jih je izredno povezal. Videlo se je, prijatelji so. Združeni v usodi bolezni, ampak sedaj so pravi prijatelji. Čas za kavico je minil, sama sem kupila nekaj magnetkov za mlajše čmrlje in treba je bilo oditi skozi glavno kontrolno točko. Po nekem neznanem ključu so vsa dekleta postavili na stran in v kontrolo in Tomiju pregledali protezo. Torej smo doživeli tudi to. Seveda je bilo vse ok, mladina ima samo še eno anekdoto več v knjigi spominov. Brezcarinska cona in čakanje na letalo. Še enkrat smo imeli prestavljen let in mi štirje smo si že pošiljali dimne signale panike. Ob 18 uri smo zagledali veliko roza ptico, ki se je pripeljala pred naše panoramsko okno. Letimo domov. Z novim Airbusom 321. Dekleta so sedela v repu in ujele sončni zahod. Nežo je stevard spraševal kaj pomeni zlata pentljica. Vita je spoznala deklico iz Velike Britanije in udarila mladinski čvek. Luka pa resno debato s sosedom iz Švice. Sedela sem z Lukovo mami in na sredini sva imeli prost stol. Luka ni želel k nama, otroci so samostojni in želijo biti se bolj samostojni. Ob pristanku sva se s Katrino objeli in rekli skoraj v en glas….te otroke peljemo lahko na konec sveta.

Valerija Čarman