»Kako si?« »Dobro.«
Kolikokrat smo že izrekli ta dva stavka, ne da bi zares povedali, kako smo? Tudi jaz. Nasmehnem se. Rečem, da sem v redu. Nadaljujem pogovor. Čeprav je včasih resnica precej bolj zapletena. Včasih se sprašujem, koliko ljudi zares želi slišati odgovor na vprašanje »Kako si?« in koliko jih ga izreče samo zato, ker je to nekaj, kar pač vprašamo.
Morda se sliši kot majhna razlika. Ampak ni. Vprašati je enostavno. Poslušati je nekaj drugega. Vprašanje lahko izrečeš skoraj avtomatično. Medtem ko že razmišljaš o naslednji stvari. Medtem ko hodiš mimo. Medtem ko pričakuješ odgovor »dobro« in lahko pogovor mirno nadaljuješ. Poslušati pa pomeni nekaj več. Pomeni, da si pripravljen za trenutek obstati. Da si pripravljen sprejeti tudi odgovor, ki ga nisi pričakoval. Da ti ni treba takoj zapolniti tišine. Da ti ni treba najti rešitve. Da lahko nekdo reče »nisem dobro«, ti pa ne čutiš potrebe, da bi ga takoj prepričal, da bo vse v redu.
Pri kronični bolezni je to še posebej pomembno. Ker »Kako si?« včasih ni vprašanje, na katerega lahko odgovoriš z eno besedo. Kako naj v eno besedo spravim vse, kar se dogaja v telesu? Kako naj razložim utrujenost, ki je ne vidiš? Bolečino, ki je danes močnejša kot včeraj? Strah pred tem, kaj bo jutri? Načrte, ki jih moraš odpovedati? Dneve, ko si videti popolnoma v redu, znotraj pa komaj čakaš, da prideš domov? Kako naj razložim, da sem lahko hvaležna za svoje življenje in hkrati žalostna zaradi vsega, kar mi bolezen jemlje?
Zato včasih rečem samo: »Dobro sem.« Ne zato, ker bi želela lagati. Včasih samo nimam energije, da bi razlagala. Včasih ne želim, da bi se pogovor v trenutku spremenil v pogovor o bolezni.
Ne želim vedno govoriti o pregledih, zdravilih, bolečinah in omejitvah. Včasih želim biti samo jaz. Govoriti o filmu. O knjigi. O nečem smešnem. O čisto navadnem dnevu. Želim, da me nekdo vpraša, kako sem, ne da bi me s tem takoj postavil nazaj v vlogo bolne osebe.
Ampak obstaja tudi druga stran. Včasih si želim, da bi nekdo vprašal še enkrat. Ne zato, da bi me silil govoriti. Ampak zato, da bi vedela, da je vprašanje zares mislil. Da moj »dobro« ni bil samo priročen odgovor, s katerim lahko oba nadaljujeva svoj dan. Morda bi bilo dovolj že: »Res?« In potem tišina. Brez pritiska. Brez pričakovanja. Samo prostor, da lahko, če želim, povem še kaj. Ker včasih človek ne potrebuje vprašanja zato, da bi takoj odgovoril. Potrebuje vprašanje zato, da ve, da sme odgovoriti.
To se mi zdi pomembna razlika.
Vprašati nekoga, kako je, še ne pomeni, da smo ga slišali. Lahko nekoga vprašamo in ga hkrati preslišimo. Lahko slišimo njegove besede, pa ne slišimo tega, kar je za njimi.
Ko nekdo reče: »Utrujena sem,« mogoče ne potrebuje nasveta, kako naj bo manj utrujena. Ko reče: »Danes mi je težko,« mogoče ne potrebuje stavka: »Ampak saj bo jutri bolje.« Ko reče: »Ne zmorem,« mogoče ne potrebuje razlage, kaj vse bi moral narediti, da bi zmogel. Morda samo potrebuje, da njegov »ne zmorem« za trenutek ostane takšen, kot je. Brez popravljanja. Brez primerjanja. Brez zmanjševanja.
Ker ko nekomu rečemo »saj ni tako hudo«, mu mogoče nehote sporočimo, da njegov občutek ni dovolj upravičen. Ko rečemo »drugi imajo še težje«, njegovo življenje ni zaradi tega nič manj težko. Ko rečemo »moraš biti pozitiven«, mu lahko vzamemo prostor tudi za dneve, ko preprosto ne zmore biti. In ko takoj iščemo rešitev, lahko človek dobi občutek, da je njegova bolečina problem, ki ga moramo čim prej odstraniti. Včasih pa bolečina ni problem, ki ga lahko nekdo drug reši. Včasih je samo nekaj, s čimer človek trenutno živi. In takrat je lahko največ, kar mu damo, prisotnost. Ne rešitev. Ne razlaga. Ne primerjave. Prisotnost.
Morda je prav zato poslušanje ena najtišjih oblik bližine.
Ne zahteva velikih besed. Ne zahteva, da imamo odgovore. Zahteva pa nekaj, kar je včasih težje: da zdržimo ob človeku tudi takrat, ko ne moremo ničesar spremeniti. Da njegovega »danes ne zmorem« ne razumemo kot nekaj, kar moramo popraviti. Da njegovega »ni mi dobro« ne preglasimo s svojim »saj bo«. Da mu pustimo pravico do dneva, ki ni lep, do občutka, ki ni prijeten, do odgovora, ki nima lepega zaključka.
In morda je prav tukaj razlika med tem, da nekoga vprašamo, in tem, da ga zares slišimo. Vprašanje traja nekaj sekund. Poslušanje zahteva, da ostanemo.
Zato danes na vprašanje »Kako si?« še vedno velikokrat odgovorim: »Dobro.« Ampak vse bolj si dovolim tudi kaj drugega. »Danes malo težko.« »Danes sem utrujena.« »Danes ne zmorem.« In morda ne potrebujem človeka, ki bo znal na to odgovoriti. Potrebujem človeka, ob katerem mi ni treba svojega odgovora zmanjšati, olepšati ali hitro spremeniti v nekaj bolj sprejemljivega. Človeka, ki bo znal ostati tudi tam, kjer ni rešitve.
Ker mogoče pravo vprašanje nikoli ni bilo samo: »Kako si?« Morda je pravo vprašanje tisto, za katerim pride pripravljenost, da odgovor tudi zares sprejmemo.
Ne samo takrat, ko je »dobro«. Tudi takrat, ko ni. Kajti včasih človeku ne moremo odvzeti tega, kar nosi.
Lahko pa vsak izmed nas poskrbi, da tega vsaj za trenutek ne nosimo sami.
Se beremo naslednjič.
